Na nadomestnih županskih volitvah v Ljubljani, potrebnih zato, ker se je Zoran Janković zaradi izvolitve na mesto poslanca, moral posloviti od mesta župana, je le ta po prvih podatkih dobil več kot 62% glasov in bo tako še naprej ljubljanski župan.  Udeležba je bila le malo nad 30%, Jankovićeva najmočnejša tekmica, Mojca Dolinar Kucler pa je dobila manj kot 26%. Ostali kandidati so dobili tako malo, da ni omembe vredno.

S tem se je Zoran Janković uspešno umaknil nazaj na mesto župana prestolnice. Kaj bo to pomenilo za usodo Pozitivne Slovenije, bo pokazal čas, je pa jasno, da bo s te pozicije imel mnogo več moči, kot z mesta navadnega poslanca opozicije. Tako se bo tudi lahko pripravljal na naslednje volitve, morebiti celo predčasne, pri čemer bo izrednega pomena, kako bo vodil Ljubljano, saj bo uspeh ali neuspeh tam močno vplival na podporo med ostalimi Slovenci. Če bo namreč Ljubljana cvetela, čez nekaj let na bo več mogoče trditi, da je uspeh zasnovan samo na dolgovih.

Medtem je novi družinski zakonik padel, čeprav v resnici ni prinašal nič kaj pretresljivega. Šlo je bolj za simbolični spopad med dvema strujama v slovenski družbi, na kateri so se navezale tudi politične stranke. Na eni strani progesivni, na drugi konservativni tabor. Po skoraj vseh  preštetih glasovih so nasprotniki slavili z nekaj čez 55%. Njihova kampanja strahu in neresnic se je izplačala. S tem tega spopada seveda ni konec, ampak se bo nadaljeval v naslednjih letih. Nadaljeval bi se tudi, če bi novi zakonik bil sprejet, kajti to je ena izmed tistih tem, s katerimi se ubada večina sveta, sploh pa razvitejši in bogatejši deli.