V nedeljo četrtega marca je Vladimir Putin pričakovano zmagal na predsedniških volitvah. Celo odstotek, s katerim mu je uspelo v prvem krogu, je bil predvidljiv. Ob takšnih tekmecih niti ni imel veliko možnosti, da bi izgubil. Vse, o čemer se je nekaj časa še dalo spraševati, je bilo ali mu bo uspelo že v prvem krogu, ali šele v drugem. Javnomnenjske ankete so tudi tukaj kmalu odpravile dvome v njegovo zmožnost s protikandidati pomesti četrtega marca.

Po dveh mandatih na mestu predsednika Ruske federacije in štirih letih na mestu predsednika vlade, sta se Vladimir Putin in Dmitrij Medvedjev dogovorila, da se preprosto zamenjata, nekaj, za kar lahko rečemo, da je sprožilo salve jeze med sicer razdrobljeno in šibko opozicijo. To je namreč dalo občutek, da je vse že od samega zečetka domenjeno, kar je verjetno tudi bilo in da volja volivcev niti ni pomembna. Elite so se odločile, da je to edina prava pot naprej in da je Putin tisti, ki bo še naslednjih dvanajst let vodil rusko barko med čermi različnih interesov, ki se skrivajo v ozadju. Ko so se odvile še decemberske volitve v Dumo in je prišlo do številnih nepravilnosti, se je ta jeza še bolj razbesnela, zaradi česar so na ulice predvsem Moskve in Sankt Peterburga prišle množice nezadovoljnih Rusov.

V drugi polovici decembra se je zdelo, da ima ta opozicija še celo kakšno možnost Putina vsaj prisiliti v drugi krog, če že kaj več ni bilo mogoče. Res je, zahodni mediji so videli predvsem liberalne sile, mlade in in srednji sloj iz Moskve, ki ne predstavljajo ravno dovolj velikega dela prebivalstva, da bi lahko sami veliko spremenili. Največja opozicijska sila so še vedno komunisti, ki pa s svojim dolgoletnim voditeljem Zjuganovim, niso več sposobni nagovoriti več kot tistih 20% Rusov, ki še z nostalgijo gledajo na preteklost in obžalujejo propad sovjetskega imperija. Če bi ta opozicija zmagala, potem vsi zagovorniki liberalnih reform, ki bi naj iz Rusije naredile prozahodno državo, ne bi bili ravno srečni.

Četrtega marca je po uradnih podatkih Vladimir Putin dobil 63,64% glasov, ali več kot 45 milijonov. Genadij Zjuganov se je uvrstil na drugo mesto s 17,14%, zanj je glasovalo nekaj čez 12 milijonov. Mikhail Prokhorov, ki bi ga lahko razglasili za kandidata liberalnega tabora, če se ne bi pojavljala vprašanja, ali ni morebiti le projekt Kremlja, s katerim se skuša ustvariti lojalno opozicijo, je dobil 7,94% ali 5,6 milijona glasov, kar je za ta tabor celo zelo dobro. Vladimir Žirinovski je dobil 6,22%, Sergej Mironov pa 3,85%.

Rezultati, tudi če je spet prihajalo do nepravilnosti, kažejo na to, da je Putinova priljubljenost še marsikje neokrnjena. Gotovo, ne da se resno jemati rezultatov iz kakšne Čečenije ali Dagestana, kjer je dobil prav neverjetne rezultate, a tudi če bi šlo vse po pravilih, ne bi izgubil. Rešitelj še ni zapravil vsega kredita in ljudje se še spomnijo, kje so bili pred njegovim prihodom na oblast. Še več, s kom bi ga naj sploh zamenjali? S komunistom Zjuganovim? Z Žirinovskim, ki po vseh teh letih še vedno razveseljuje s svojim klovnovstvom? Z oligarhom Prokhorovom?

Ne, teh volitev Putin ni mogel izgubiti.

Toda kljub temu ni vse tako, kot je bilo v preteklih letih. Rusija se spreminja in določen del prebivalstva je nezadovoljen z okostenelostjo vladajočega režima, ki je pod Medvedjevim veliko obljubljal, a malo storil. Da bi kaj več, v smeri reform, ki bi osrečile liberalno opozicijo namreč, storil Vladimir Putin, ne gre verjeti. Prej, da bo ruska oblast še bolj konservativna. Ne le navznoter, tudi navzven, v odnosih z ZDA pa bolj ostra.

Opoziciji, kakršnakoli že je, se odpirajo možnosti, toda če ne bo novih, priljubljenih voditeljev, bo zelo težko karkoli spremeniti. Zdaj je že jasno, da sezoni protestov, ki traja od volitev v Dumo, zmanjkuje sape. Če bi, kot trdijo, Putinova podpora bila le Potemkinova vas in bi bile množice, ki jih zbira sebi v podporo, le podkupljene ali prisiljene, potem se to ne bi dogajalo, pač pa bi zdaj na ulice ruskih mest prihajalo vedno več ljudi. Tako pa se zdi, da se bo vsaj še nekaj časa nadaljevala Putinova doba.