Za sredo se kot odziv na vladne varčevalne načrte napoveduje stavka v javnem sektorju.  Moje mnenje je, da  stavka ni rešitev, da gre le za nesmiselno zapravljanje energije, ker na koncu ničesar ne bo spremenila. Vlada bo šla naprej s svojim varčevanjem, veliko ljudi pa bo še bolj apatičnih, ker se bodo počutili nemočne. Posledice za gospodarstvo in nadaljnji razvoj tudi ne bodo najboljše, saj bo padla potrošnja, gospodarstvo se bo skrčilo, nakar bo kmalu potrebno novo varčevanje, da bi prišli bližje uravnoteženemu proračunu. In tako dalje, do bridkega konca.

Ne, stavka ni rešitev. Prava rešitev je v odrešitvi od napačnega gledanja na ekonomijo, kakršnega nam zdaj vsem prodajajo. Namreč, mi smo to vojno že izgubili, če verjamemo, da je samo ostro varčevanje, brez kakršnegakoli zaganjanja gospodarstva, pot naprej. Ni. Je pot v pogubo. Zato bi se morali slovenski  sindikati najprej vsesti in  stkati tesnejše vezi s sindikati po Evropi. In potem bi morali vsi skupaj priti na dan z alternativo, ustvariti politične stranke, povezane v evropsko zvezo strank in na volitvah od oblasti odstraniti vse tiste, ki nam prodajajo to ekonomsko teorijo, po kateri pot naprej vodi samo preko neverjetnega napada na javne sektorje in preoblikovanja v ekstremno liberalni svet, proti kakršnemu bi še Thatcherizem naj izgledal kot sprehod po parku.

Lahko rečem, da  bolj kot kadarkoli v preteklih letih, prav zdaj potrebujemo resnično socialno demokracijo. S politiki Pahorjevega kova, imamo le kopije Tonyja Blaira in njegove tretje poti. Kam to vodi, smo lahko že videli. Namreč, nekateri zakoni sprejeti ob izdihljajih prejšnje vlade že kažejo zobe in mnoge pehajo v bedo in to kljub temu, da je minister, kriv za njih, bil član socialne demokracije. Nič presenetljivega, da Borut Pahor podpira zlato pravilo, ki samo po sebi ne pomeni nič, lahko pa je priročen izgovor, da se še bolj napade javni sektor.

Takšne socialne demokracije ne potrebujemo. Ne v Sloveniji, ne po Evropi.

Zavedati se moramo, da smo člani velike evropske družine, kjer finančne in politične elite, ki so s kolegi na oni strani Atlantika zakuhale gospodarsko krizo, zdaj prodajajo zdravilo, ki bo na koncu škodilo večini prebivalstva, verjetno tudi njim samim. Rešitev je v delovanju na evropski ravni, na povezovanju, ne pa na delitvah, ki jih skušajo sprožati tisti, ki bi najraje videli, da Nemec sovraži Grka in je s tem bolj prilagodljiv pri novih rezih v svoje težko priborjene pravice, čeprav njegov denar ves čas gre za reševanje nemških bank, ne pa za obnovo grškega gospodarstva, da bi Grki v prihodnje lahko sami skrbeli za svojo hišo.  Vsaka država članica EU je sama zase nič, skupaj pa lahko množice nezadovoljnih nekaj spremenijo, a le, če se polastijo vzvodov moči. Ti pa so politični. In spremembe so potrebne, sicer bomo končali v podobnih težavah, kot v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

Če bomo samo stavkali, vmes pa še vedno podpirali politične stranke, ki nam v takšni ali drugačni obliki ponujajo isto zdravilo, bomo deležni podobne usode, kot je doletela Grke. Tudi oni stavkajo, a se nič ne spremeni, kajti politična moč ostaja v rokah enih in istih.