Ne moremo zapraviti več, kot proizvedemo, so besede, ki so zmagale. V resnici gre za neumnost, saj ne gospodarstvo, ne država, niti posamezniki, ves čas tako ne morejo delovati, sicer bi zelo počasi napredovali, hkrati pa se s tem ogibamo dejstvu, da imamo krizo finančnega sveta, ne produkcijskih sredstev, kaj, še do krize pomanjkanja resursov nismo prišli.

Tako podjetja, kot posamezniki, najemajo kredite in so pogosto bolj zadolženi, kot države, ki so tam nekje med 50 – 100% zadolženosti BDP, če že niso ravno kritični primeri, kot je Grčija. Kljub temu gre življenje normalno dalje, kajti tisti nakup, ko so zapravili mnogo več, kot so imeli, poplačujejo skozi leta. Tako tudi država. Seveda je za državo nujno, da pospešuje gospodarsko rast in raste iz dolgov, to pa ni mogoče samo s socialnimi transferji, ampak so potrebne investicije. Gospodarsko rast se  vzpodbuja tudi s pametno davčno politiko. Zasebni sektor ne sme biti preveč obremenjen, pridnost ne sme biti kaznovana, državno birokracijo je treba vedno znova reformirati, da  čim bolje deluje in za svoje delovanje potrebuje neka znosna sredstva.

Kriza, v kateri smo se znašli, je v veliki meri še zaostrena z napačnimi odločitvami vladajočih razredov v Evropi. Kakšen ameriški ekonomist bi dejal, da z zategovanjem pasov delamo samomor. Kdo bolj nagnjen k teorijam zarote, in v tem primeru je težko kar odmahniti z roko in reči, da te zarote v resnici ni, bi rekel, da smo tarča velikega eksperimenta, uničevanja vloge države in krepitve prevlade prostega trga. No, ne čisto tako, kajti ko enkrat začneš recimo  privatizirati dostop do vode, niti nimaš kakšnega prostega trga, ampak monopol.  A kar je res, je da se pomembni sektorji države predajajo v zasebne roke, češ da so tam bolj učinkoviti, čeprav bo potem ob naslednji katastrofi država prav tem priskočila na pomoč z davkoplačevalskim denarjem. Le kako ne bi, če bodo pa velikani v zasebnem sektorju ob osiromašeni državi imeli mnogo večjo moč in bodo lažje vplivali na politiko.

Kakorkoli, zavedati se moramo, da Slovenija ni otok, kjer bi se dogajalo nekaj nenavadnega. Grčija, Španija, Italija, Velika Britanija, Portugalska, so deležne enakih nasvetov in povsod so rezultati porazni. Varčevanje vodi v gospodarski zastoj, ne v preboj. Možno je, da bo kateri državi s temi recepti uspelo, kakor skromno uspeva Nemčiji,  a na to ne gre staviti. Kajti tudi Nemčija nima kakšnih posebej velikih uspehov in dolgotrajna gospodarska rast tam nekje okoli treh odstotkov ali več, ki bi omogočala tekmovanje z svetovnimi konkurenti, je zelo oddaljena.

Gledati moramo širše, ne le ozko v okvirjih nacionalne države. Če na svet gledamo kot na imperij velikih finančnih in gospodarskih elit, ki preko mednarodnih institucij, političnih razredov velikih sil in pomembnejših medijev vladajo množicam, je jasno, da so nacionalne države že dolgo tega izgubile veliko svoje moči. V Evropski Uniji, kjer nimajo niti svoje valute, je to še bolj očitno. Če so manjše, toliko slabše. Same ne morejo ničesar storiti.

Tako so politične elite posameznih nacionalnih držav na milost in nemilost prepuščene velikim silam v ozadju, ki jih lahko po mili volji izsiljujejo in ki jim zaradi tega narekujejo, kako se naj obnašajo. Če k temu dodamo še širjenje pripadnikov libertarne ideologije, po domače poimenovane neoliberalizem, niti ni tako težko razumeti, kako smo se znašli v tem nesrečnem trenutku evropskega razvoja. Namreč, s to ideologijo tudi same politične elite v neki nacionalni državi, ko enkrat prevzamejo oblast, iz svoje lastne volje počnejo tisto, kar jim je naročeno od zunaj. Nič čudnega, da potem slovenska vlada stopa na pota zategovanja pasov, čeprav je tudi  res, da mora biti kar nekaj pripadnikov strank, ki tvorijo vladajočo koalicijo in se sprašujejo, ali je to tudi res najbolja pot. A v govorici neizbežnost in polariziranosti političnega prostora bodo raje tiho, kot da bi ogrozili svoj položaj.

Tisti, ki so največje žrtve takšne politike, in tukaj je pravi vzrok za njihovo nemoč, najprej svojo jezo usmerijo na vlado in zastopnike ljudstva v svoji državi. Jasno, saj vendarle oni sprejemajo zakone, oni so vedno v medijih, z njimi se pogajajo, oni so tisti, ki lahko nekaj naredijo, oni jemljejo, oni so sovražnik. Iz nasprotne smeri prileti neizbežnost, pomanjkanje alternative, na koncu velike besede o tem, da je povsod na oblasti takšna politika. Žrtve začnejo protestirati, stavkati, a kaj to ne pomaga. Nezmožni, da bi prevzeli politično oblast, pahnjeni v bedo,  ne bodo spremenili ničesar. Še več, ker vidijo samo prvo vrsto sovražnika in se malo zavedajo, da imajo ogromno zaveznikov tudi drugod, s katerimi morajo sodelovati, če hočejo imeti najmanjšo možnost zmage, so obsojeni na poraz. Ko bi morali ustvarjati politične stranke, se povezovati preko meja, ostajajo zaverovani v moč nacionalne države, ki pa je, kakor v primeru Slovenije, večino moči že zdavnaj predala drugam. Ko bi morali sedeti na sestankih s kolegi po Evropi in snovati prevzem oblasti in s tem spremembo politike, razmišljajo o tem, kako bi čim bolj omilili trda pogajalska izhodišča trenutne lokalne oblasti, ali jo s stavkami vsaj delno prizadeti, ob tem upajoč, da se bo tako kaj spremenilo.

Tukaj leži pravi vzrok nemoči. Svet se je spremenil, le da številni tega še niso povsem dojeli. Vladajoči razredi so že, toda tisti spodaj še vedno živijo v preteklosti in zato tudi reagirajo, kot da bi bili še v letu 1965 ali še prej, ne pa v novem tisočletju. Največja obramba starega reda socialne države so sindikati, ki pa predstavljajo le majhen delež tistih, ki so največje žrtve sprememb. Brezposelni, zaposleni za določen čas, honorarci, manjšine, potisnjene na obrobje, in da, nižji zaposleni v javnem sektorju in vedno bolj brezpravna raja zaposlenih v realnem sektorju vsi skupaj predstavljajo ne 99%, ampaj vseeno večino prebivalstva, ki ji grozi revščina pa če imajo zaposlitev ali ne. In glejte, niti tile se niso sposobni povezati, kako se bodo potem še preko meja nacionalnih držav? Če je tako enostavno vzpodbujati sovraštvo med javnim in zasebnim sektorjem in s tem prikrivati prave namere reform, kako enostavno bo potem še prilivati olja na plamene prastarih nacionalnih sovraštev? Kolikokrat smo slišali o lenobi grškega naroda? Pa so res tako leni? Ne bodo čez nekaj časa tako označeni Španci? Slovenci? Celo Nemci? Ko bo enkrat konec napada na javni sektor, bodo za lenuhe, ki živijo preko svojih zmožnosti označeni tudi zaposleni v zasebnem sektorju.

Težava namreč je, da tudi če v eni državi pride na oblast  alternativa in reče ne trenutni evropski politiki brezglavega zniževanja proračunskih odhodkov brez prave stimulacije gospodarstva, bo ta država v trenutku izolirana. Četudi bo sprejela pravilne odločitve, uspeha skoraj zagotovo ne bo, saj bo kmalu tarča orkestriranega napada ‘mednarodne skupnosti’, ki da čuti z enim srcem, da je na napačni poti in jo je zato treba disciplinirati. Dokler ne bo več držav, ki bodo stopile na drugačno pot, bo težko karkoli spremeniti.

Prav zato ni velikega upanja, da se bo naša stara celina  kmalu rešila iz zagate.  Apokalipsa nas ne čaka, čaka pa nas poglabljanje depresije, slabšanje razmer in zaostanek za svetovno konkurenco.  Živeli bomo naprej, tudi če bomo revnejši, ampak predstavljate si lahko, da je z 20 ali 30% manj življenje pač veliko slabše. To bo trajalo tako dolgo, dokler jih ne bo več veliko, ki bodo verjeli vladajoči ideologiji in bo čisto naravno prišel čas alternative. Mogoče po nemirih, mogoče po letih apatije množic, mogoče v trenutku, ko bodo tudi vladajoče elite doumele, da so na napačni poti. A to, s čimer smo soočeni zdaj in se zajeda v govorico večine, bo prej ko slej minilo. Bolelo zato ne bo nič manj.