…in morebiti tudi desnega, kakor kaže uspeh Zlate zore v Grčiji. V Franciji je Marine le Pen v prvem krogu tudi dosegla zelo dober rezultat.
V Grčiji so volivci kaznovali glavni politični stranki in nagradili bolj radikalne stranke. Kaj se tukaj pravi radikalno, je tudi vprašanje, saj je predvsem na levici v zadnjih letih po vsej Evropi prišlo do premika proti sredini, zaradi česar smo lahko tudi v Sloveniji opazovali Pahorjevo posnemanje Blairove tretje poti in še vedno lahko spremljamo njegovo podporo bolj liberalnim rešitvam. Radikalno lahko tako pomeni povsem normalno socialno demokracijo, ki se ne strinja s privatizacijo vsega možnega in ujčkanjem finančnega sektorja, domačega ali tujega.
Konservativna Nova demokracija je na parlamentarnih volitvah v Grčiji dobila pod 20,3% glasov, kar je velik padec s 33,5% na prejšnjih volitvah, socialistični Pasok, ki je na prejšnjih volitvah dobil 43,9%, je padel med 14,1%, kjer je zdaj s 15.8% tudi levičarska Syriza, ki je potrojila svoj rezultat s prejšnjih volitev. Zlata zora bo dobila 6,8%, komunistična stranka 8,4%, stranka Neodvisni Grki pa 10,3%. Vladajočo koalicijo bo zelo težko sestaviti in Grčija se lahko kmalu sooči z naslednjimi predčasnimi volitvami.
‘Po dveh letih barbarizma se demokracija vrača domov,’ je po tem, ko je v oddal svoj glas, povedal predsednik Syrize, Alexis Tsipras. ‘Ljudje bodo poslali glasno in jasno sporočilo vsej Evropi.’ To sporočilo vsekakor je glasno, saj mnogim kaže na to, da alternativne politične sile obstajajo.
Mnogo bolj pomembno je, da je v Franciji zmagal socialist Francois Hollande, kar bržkone pomeni konec nemško francoskega ekonomskega pakta, ki tako nerazumno vodi celotno Evropo po poti zategovanja pasov in v ponovitev gospodarske recesije, kjer je medtem Velika Britanija s podobno politiko že.
Francoska televizija je sporočila, da je Hollande dobil 50,8%, Nicholas 49,2% in bo s tem postal prvi socialistični predsednik po sedemnajstih letih. V prvem krogu je kandidat socialistov dobil 28,6%, Sarkozy pa 27,2%. Kaj bo Hollande res naredil, enkrat na oblasti, bo pokazal čas, jasno pa je, da so ljudje vedno bolj nezadovoljni s stanjem in z rešitvami, ki jim jih ponuja vladajoča politika. Takšne premike lahko v prihodnje pričakujemo po vsej Evropi, saj težav še zdaleč ni konec, še več, bržkone bodo postale še mnogo hujše. Če je to začetek levega vala v Evropi ni toliko pomembno, kot ali je to začetek konca nemške varčevalne manije, ki ne daje rezultatov in začetek poudarka na vzpodbujanju gospodarske rasti. Če bodo k temu prispevale leve ali desne stranke, je navsezadnje povsem nepomembno.