Dva dobra komentarja na Project Syndicate. V enem bivši zunanji minister v brazilski vladi, Luiz Felipe Lampreia napada argentinsko odločitev, da nacionalizira naftno podjetje, v drugem Mohamed A. El-Erian vleče primerjave med Argentino leta 2001 in Grčijo v teh časih.

Da bivši zunanji minister v Cardosovi vladi, torej v vladi pred uspehi Lulove administracije, ki je Brazilijo tudi z neupoštevanjem raznih strokovnjakov dvignila do statusa velike sile, kritizira argentinsko predsednico Cristino Fernández de Kirchner, ki prav tako vodi samosvojo politiko, je razumljivo. Navsezadnje države, ki se obnašajo samostojno, beri, nacionalizirajo naravne vire, da bi tudi državljani imeli kaj od njih, ne smejo ostati nekaznovane. Kam pa bi prišli, če bi vsi tako delali. Resnica je takšna, da argentinska politika ni nora, ampak povsem racionalna in po katastrofi v začetku prejšnjega desetletja malo manj naivna, ko gre za nasvete iz  svetovnih finančnih, političnih in medijskih centrov. Glede na devetodstotno gospodarsko rast niti ni razloga, zakaj se še naprej ne bi obnašala kot doslej.

In o tem piše Mohamed A. El-Erian. Paralele so zelo zanimive, še bolj zanimivo pa je, kako se nihče ne spomni te krize. Morebiti zato, ker bi naj Argentina spadala v tretji svet, nepomembna, večno zadolžena, polna lenuhov. Ah da, tudi za Grke to pravijo. Morebiti bodo kmalu tudi za Britance. To, kar se je pred leti dogajalo le na periferiji, se je zdaj premaknilo bližje centru. Morebiti lahko res rečemo, da so Španija, Portugalska in Grčija periferija evropskega bloka, a mnogo bolje je reči, da imamo zdaj veliko centrov in periferij kar znotraj regij, lahko da celo znotraj posameznih držav.

Nič ni hujšega za državo, kot slaba ekonomska politika.

After the Argentine parliament approved yet another new austerity package, the IMF agreed to release its financing tranche. But it was too late to save a discredited approach, further undermining the Fund’s standing.

Indeed, rather than engendering confidence, Argentine citizens withdrew their bank deposits over the next few months. Capital flight accelerated. The government again failed to deliver on its policy commitments. Most important of all, social and political pressures mounted, reaching a tipping point.

Argentina defaulted in December 2001, closed its banks, and experienced the mother of all “economic sudden stops.” The country was forced to dismantle its economic framework in a highly disorganized manner, staging a messy, unplanned transition to a new currency in the midst of capital controls and domestic-asset confiscation.

Argentina je šla vso pot do bridkega konca. Ni veliko upanja, da bi se tej usodi izognili Grki in z njimi tudi številni drugi Evropejci.