Nekje sem prebral, da je prvak socialne demokracije, Borut Pahor, izjavil, da je kritičen do vlade, ni pa kritizerski. V prejšnjem mandatu smo videli opozicijo, ki je z vso silo rušila vse, kar je vlada skušala storiti, seveda, v okvirih politične moči, ki jo je imela na voljo. Več za zrušitev vlade so storile kar politične stranke, ki so jo postavile same in razne zakulisne sile seveda tudi.

Kako se naj v teh trenutkih krize obnaša opozicija? Naj skuša na vsak način ustaviti delovanje vladajoče koalicije, tudi za ceno predčasnih volitev? Ali naj v imenu nujnih reform molče ali le z nekaterimi pripombami stoji ob strani? Po mojem mnenju je najbolje, če se opozicija ogradi od vladnih reformnih ukrepov. V smislu, to ni naša politika, mi ponujamo alternativo, a počakati bo treba do naslednjih volitev, da bodo volivci to alternativo lahko podprli. Ne verjamem, da je smiselno poizkušati iztiriti vlak, da bi lahko prišli na oblast in nekaj spremenili.

Referendumi niso rešitev, niti stavke, niti pozivi po predčasnih volitvah, razen če bo pod težo gospodarske krize začela koalicija pokati po šivih in bo opravilno nesposobna. Sadenje rožic, češ, kriza je velika, ne moremo trošiti več, kot proizvedemo, podprimo torej vlado, tudi ni opcija, ker potem volilno telo nima na voljo alternative. Prav v tem smislu tudi jaz razumem svojo sicer minorno vlogo. Ne morem podpirati politike, za katero trdno verjamem, da bo ogromno ljudi potisnila v bedo in je skregana z vsako pametjo. Zato tudi kritičnost. Stavke in referendumi, ki povsem ustavijo delovanje vlade, nam tudi ne bodo prinesli nič dobrega, zato jih ne podpiram.

Bolje počakati, da se ta zgrešena ekonomska politika sesuje sama od sebe, saj bodo sicer njeni zagovorniki še kar naprej trdili, da so bili na poti uspeha, a so jim vsi pod noge metali polena in jih onemogočali pri njihovih častivrednih ciljih.  No, to bodo itak počeli. A po letih nazadovanja jim bo verjel le malokdo.

Vem, na nek način je kruto, a druge možnosti ne vidim. Še več, dokler se ne bo izoblikovala prava alternativa, takšna resnično keynesianska, socialno demokratska in to ne tretjepotna, niti nima smisla karkoli početi, ker bomo končali s še več istega.