Zmanjšati državo na minimum, tako je mogoče brati zapis Karla Lipnika v Financah:

Slovenijo čaka še nekaj težkih korakov. Za začetek bomo morali opustiti sanje o hitro rastočem visokotehnološkem gospodarstvu in razmisliti, kako zagotoviti dobro podjetniško okolje. Na žalost si država še nekaj let ne bo mogla privoščiti znižanja davkov, da bi spodbudila domače in tuje naložbe. A brez nižjih davkov, davčnih poenostavitev in zmanjšanja birokracije ne bo naložb, ne bo novega zaposlovanja in davčni prilivi se bodo samo še zmanjšali.

Čaka nas še kar nekaj krogov krčenja, varčevanja in preoblikovanja državnega proračuna. Več javnih storitev bo postalo manj javnih in bolj komercialnih, tako da jih bodo plačevali samo tisti, ki jih potrebujejo. To velja tudi za našo socialno varnost. Preoblikovanje pokojninskega sistema bo moralo iti v smeri, da si tisti, ki to zmorejo, sami prihranijo za svoja zrela leta. Iz državnega proračuna pa se bo financiral zgolj socialni minimum. Podobno velja za zdravstvo. Treba bo pogledati, kaj nujno potrebujemo in kaj si lahko morda še privoščimo.

In potem še o vitki državi. Vidimo, kam pes taco moli in kriza je le izgovor. Še hujši je tisti prizvok, da bomo zdaj pač doživeli krčenje nekam proti dnu, malo naivno pa je pričakovati večjo prodajo na tujih trgih, ko vsa soseščina sledi istim ekonomskim zdravilom. Če potrošnja povsod pada zaradi varčevanja, ne gre pričakovati kakšnega dobička od prodaje v tujino. Razen na Kitajsko. Aja, tja tudi ne, ker nismo sposobni delati tako poceni kot oni, z zmanjšanim vlaganjem v izobraževanje in napredne tehnologije pa tudi ne bomo proizvajali česa, kar Kitajci ne bi znali.

Še najhujše pa je tisto o nezmožnosti nižanja davkov, ki bi razbremenili gospodarstvo.  Vprašam, kaj je to za ena ekonomska teorija, ker niti tako imenovani neoliberalizem ni.