Zloraba referendumov je državo pripeljala v zastoj, ko skorajda ni več mogoče učinkovito vladati in posledično so politične elite spoznale, da tako dolgo ne bo šlo več naprej. Dokler je ljudstvo lahko blokiralo za delovanje države nepomembne zakone, pravega problema ni bilo, zdaj, ko bi bilo treba potegniti kakšno bolečo potezo pa lahko negodovanje taistega ljudstva pripelje do katastrofe.

Pri tem je nepomembno, da je prejšnja opozicija veselo sodelovala pri blokadi dela vlade. Tista nesprejeta pokojninska reforma nas bo še kako bolela. Tudi ni pomembno, kaj si mislite o vladnih varčevalnih ukrepih. Pred nami je namreč politični sistem, ki ni več zmožen, razen skrito očem javnosti, karkoli narediti v katerokoli smer. Politični sistem, ki lahko samo veliko govori, a je v resnici na mnogih področjih  impotenten in talec številnih interesov različnih močnejših ali šibkejših skupin. Politični sistem, kjer zmagovalec na volitvah po sestavi vlade ne more računati, da bo lahko izpeljal svoj program, ampak se mora premeteno pogajati, da bi na koncu uresničil le približek zamišljenega. Če k temu dodamo še proporcionalni volilni sistem, ki privede do koalicijskih vlad, je problem še bolj očiten.

Ne, res je nepomembno, če je prejšnja opozicija pristavila svoj lonček ob referendumih, ki so Pahorju onemogočili, da bi izvedel nekatere od svojih bolj milih reform, kaj šele, da bi storil kaj bolj drznega. Kdo bi rekel, da je prav, da bivša opozicija, zdaj oblast, okusi  svoje lastno zdravilo, a to bi bilo neracionalno, kajti z referendumom, ki bo zrušil še eno reformo se lahko sooči tudi naslednja vlada. In potem naslednja. Slovenija pa še naprej tone.

Prav zato so potrebne spremembe. Če želimo, da naš politični sistem deluje in da se kaj res premakne, vsakokratni zmagovalci volitev ne smejo biti  blokirani na vsakem koraku, morebiti celo s smešno nizkim odstotkom glasov proti na referendumih. Prav tako ta instrument ljudskega odločanja ne sme biti le igrača v rokah poslancev in svetnikov, ne, le večini  prvih mora biti dopuščeno da o zares velikih odločitvah (kakršna je bila vključitev v EU) povprašajo ljudstvo. Prav tako moramo določiti, o katerih stvareh naj ljudstvo odloča. O človekovih pravicah manjšine večina ne sme odločati, sicer se ruši liberalno demokratski red, ki državljanom zagotavlja pravico do iskanja svoje sreče v življenju, dokler ne škodujejo drugim. Prav tako so zelo nevarne blokade, ko trenutna oblast skuša izvesti reforme namenjene vzpodbujanju gospodarske rasti ali nižanju proračunskega primanjkljaja ali popravi nevzdržnosti pokojninskega sistema. S takšno blokado smo se soočili lansko leto, s takšno se lahko soočimo tudi jutri in pojutrišnjem in naslednje leto.

Tukaj ne gre za napad na voljo ljudstva, ampak samo za namero vsaki trenutni oblasti v roke dati moč, da uresniči tisto, kar je na volitvah obljubljala. Če svojih obljub ne izpolnjuje, ima volilno telo na vsakih rednih, ali celo predčasnih volitvah, možnost tiste na vrhu zamenjati. Česar se moramo ogibati, je blokade, ko iz dneva v dan vse ostaja enako in ni mogoče izpolniti nobene vizije razvoja. Tudi če se s to ne strinjamo, moramo dopustiti, da politični sistem deluje. Alternativa je, kot rečeno, zastoj.