…tako Janez Janša. Gotovo bomo to še kar nekajkrat slišali, a dejstvo je, da ima tokrat slovenska država velik problem, da je proti njej odločilo sodišče izven slovenskih meja in s tem ni mogoče več v nedogled igrati na notranjepolitične delitve, češ, da gre le za nagajanje ‘rdečega’ sodstva in ‘prebrisanih’ priseljencev.

Zavoljo tega sovraštva do ‘rdečih’ in ‘prebrisanih’, smo sploh končali, kjer smo. Po dveh desetletjih še vedno ni dokončno rešen velik greh slovenske države, do katerega je prišlo prav zaradi sovraštva do predstavnikov narodov, ki so jih nekateri  malodane predstavili za okupatorje, ki so pol stoletja uničevali Slovence. Hkrati je del slovenske politike ta nasprotja izkoriščal za nabiranje podpore med ljudstvom in to z besedami, da ni denarja, ali da moramo najprej poskrbeti za druge, počne še naprej. Četudi so izbrisani dobili minimalno zadoščenje, je v časih gospodarskega zastoja pričakovati, da se bo tudi na tem področju s strani predvsem največje koalicijske stranke širilo sovraštvo, s čimer bi se naj potem zakrilo slabo stanje  na drugih področjih.

Za dobro Slovenije bi morali enkrat že odnehati s pritlehnim nacionalizmom, usmerjenim predvsem v pripadnike narodov, s katerimi smo nekoč delili skupno državo. Namreč, četudi je zagotovo res, kakor pri vsaki skupnosti, pri njih mogoče najti kakšne negativne lastnosti, je popolnoma napačno ljudi soditi po skupinah in ne kot posameznike, še bolj narobe pa je, da se jih skuša kakor neke moderne Žide okriviti za vse slabo, ko vzroki za naše težave ležijo kar v nas samih. To lahko dobro vidimo tudi na primeru ljubljanskega župana in njegove Pozitivne Slovenije na volitvah, ko se uspeh pripisuje nekakšnim fantomskim trenirkarjem, ki skupaj s strici iz ozadja obvladujejo vse pore slovenske družbe, v resnici pa del volilnega telesa Jankovića pač ima za sposobnega voditelja.

Kot v pismu bralcev v Dnevniku piše Matevž Krivic, Sloveniji ne bo treba takoj izplačati tiste pol milijarde evrov, kolikor so na hitro po odločitvi sodišča v Strasbourgu izračunali novinarji:

Evropsko sodišče za človekove pravice od Slovenije ne zahteva, da bi v enem letu morala odškodnine vsem izbrisanim (kakršne bo sama določila, npr. z zakonom) že izplačati – ne, zahteva samo, da vlada v enem letu “vzpostavi shemo povračil” (set up un ad hoc domestic compensation scheme) – torej, kakšna (denarna in druga) povračila za storjeno škodo izbrisanim zagotavlja, po kakšnih kriterijih, v kakšnih rokih, po kakšnih prioritetah itd. Če bo ta “shema kompenzacij” za Evropsko sodišče zadovoljiva, bo nadaljnje urejanje teh vprašanj prepustilo Sloveniji, drugače pa bo po enem letu odškodnine prizadetim, ki se bodo nanj obrnili, še naprej dosojal Strasbourg.

Odškodnin nihče ne bi rad plačeval, sploh ne na stotine milijonov, toda na dolgi rok se lahko zgodi, da se temu ne bomo mogli izogniti. Če bomo ta problem ignorirali, bomo morali plačati ceno (20 let nas  lahko stane pol milijarde evrov, koliko nas lahko stane 30 let?). Ta nas ne bo uničila, bo pa vsekakor okrnila ugled države, da ne govorimo o uničevanju temeljev, na katerih bi morala temeljiti ta država in eden izmed temeljev, zaradi katerih smo sploh izšli iz nedemokratične Jugoslavije, je spoštovanje človekovih pravic. Človekovih pravic vseh, ne le nekaterih. Bati pa se je, da je v teh razgretih razmerah še najlažje igrati na nasprotja, kakor vidimo že ob nenehnem izkoriščanju zgodovinskih delitev in da bo vlada, namesto da bi probleme reševala, le te le še poglabljala.