Nekateri imamo spomin. No, saj leto 2005 ni tako daleč, niti ni daleč oranžna revolucija, niti posredovanje proti ZRJ. Pred tem se je tudi že marsikaj zgodilo, a v času zmanjšane koncentracije, ki je posledica pretiranega medijskega bombardiranja z izrednimi dogodki, je težko pričakovati, da se bo kdo spomnil, kaj se je godilo pred dvajsetimi, tridesetimi leti. Razen če gre za domobrance in partizane, pri čemer imamo Slovenci dober spomin.

V primeru demokratičnih revolucij v arabskem svetu smo lahko videli, kako različen odnos lahko imajo velike zahodne sile do uporov, ki so v bistvu enaki. Medtem ko je v Libiji prišlo do posredovanja, v Bahrajnu ni. Razlike ni v upravičenosti upora; v obeh primerih upor je upravičen, ampak v tem, komu so lojalni vladarji. Bahrajnski so zavezniki ZDA, Gadafi to pač ni bil. Nihče ne bi smel objokovati starega diktatorja, a kljub temu je hinavščina, če enega odstraniš, drugega pa ne. Tako je tudi v Siriji.

Pred leti, 23. maja 2005 (da, tako star je že ta blog), sem pisal o neiskrenosti zahodne politike v primeru Uzbekistana in o demonstracijah, v katerih je bilo ubitih veliko ljudi.

Dvojna merila so očitna. Demokracija je zaželjena samo tam, kjer to koristi njim. Gruzija, Ukrajina in Kirgizija so bile zaželene. Uzbekistan ni. To je logično, ker Islam Karimov, predsednik, je zaveznik ZDA. V Uzbekistanu so ameriške baze.

Koliko je bilo ubitih v demonstracijah, je veliko vprašanje. Mogoče nekaj sto, mogoče celo do tisoč. Tega bržkone ne bomo nikoli izvedeli. Za to pač ni interesa.

No, da ne bom nepošten, so ZDA in EU masaker kasneje obsodile, uzbekistanska oblast pa si je zavoljo tega hitro našla podporo pri Rusih in Kitajcih. Kakor vemo, Islam Karimov še vedno drži oblast v svojih rokah in je živ dokaz, da lahko pobijaš svoje nasprotnike in se kljub temu obdržiš, nekaj, na kar sirski diktator vsekakor računa.