Vsaj tako se zdi  zadnje dni.  Danes so uporniki zavzeli nekaj ključnih mejnih prehodov z Irakom in Turčijo, boji v Damasku so še hujši, Asad pa naj bi se nahajal v pristaniškem mestu Latakiji.

Na koncu neposredno tuje vojaško posredovanje sploh ne bo potrebno. Kar ne pomeni, da vmešavanja v notranje sirske zadeve ni. V Siriji ne gre le za spopad med ljudstvom in diktatorjem, kakor bi to poenostavljeno radi prikazali nasprotniki režima, niti samo za spopad ene verske ločine proti drugi. Gre za širši spopad med sunitskim in šiitskim svetom, med ZDA in Iranom. Na eni strani so Saudska Arabija in prijatelji, ZDA in zahod, Turčija, na drugi Iran, Hezbolah, Rusija in Kitajska. Interesi teh držav so različni. Rusi in Kitajci bi najraje obdržali status quo in ne bi radi videli še ene Libije, čeprav jim grozodejstva povzročajo glavobol, Iran je mnogo bolj investiran v razplet dogajanja, saj skuša okrepiti svoj položaj v regiji, Arabci in Američani po drugi strani skoraj zagotovo v Sirijo pošiljajo orožje, vse s pomočju Turčije. Še huje, na njihovi strani so tudi sunitski ekstremisti. Saj veste, Al Kaida.

Neposredno vojaško posredovanje zahoda v Siriji bi lahko imelo zelo negativne posledice, zato do le tega ni prišlo. Očitno je, da je dovolj samo podpora upornikom. Sirski diktator je še eden tistih, ki uživajo nekaj podpore, a imajo proti sebi nastrojeno večino prebivalstva, ki samo čaka, da se ga znebi. Zato so takšne operacije podžiganja uporov tudi uspešne. Kakor v Libiji, tako zdaj v Siriji. Res je le, da je sirska državljanjska vojna daljša in utegne še nekaj časa trajati, saj se del prebivalstva resnično boji novega režima in se bo zato tudi zagrizeno boril. Zatorej v resnici ne moremo z gotovostjo reči, da je sirski režim pred koncem. Stvari se lahko še zavlečejo, kakor se tudi lahko zelo hitro razpletejo.

Problem, ki ga imamo, je namreč pomanjkanje verodostojnih informacij, saj obe strani v konfliktu na veliko lažeta in zavajata.

Pred več kot letom dni sem za Razglede zapisal, da se zahod v primeru Sirije sooča z omejitvami svoje moči. No, izkazalo se je, da je vendarle mogoče režim vreči tudi samo s pametnim podpiranjem upornikov. Čeprav, vprašati se moramo, kaj v Siriji pride po Asadu.  Bodo ljudje, ki ga bodo nadomestili, res  predstavniki liberalno demokratske misli? Bodo celo pripravljeni svojo državo razprodati zahodnim in arabskim interesom, če bodo že bolj avtoritarne vrste? Ali pa so lahko še mnogo večji nasprotnik, kot je bil Asad?