Potem, ko so tako na pol pregnali upornike iz Damaska, so jo sirskim vladarjem zagodli v severnem mestu Alepu. Uporniki bi naj do zdaj nadzorovali okoli pol tega velikega mesta z dvema in pol milijonoma prebivalcev, vladne sile pa se zbirajo v okolici in vse kaže na še eno ‘odločilno’ bitko.

Uporniki prosijo za vojaško pomoč, saj naj bi bili oboroženi z zastarelim orožjem. Predvsem bi potrebovali protioklepno in protiletalsko orožje. Na papirju so vladne sile izredno močne, imajo na voljo ne le številčno močno vojsko, ampak tudi tanke, topništvo, bojne helikopterje in letala. Toda očitno je, da le ni vse čisto tako. Prvič, težko je verjeti, da uporniki že ne bi dobivali orožja od zunaj, da od zunaj ne bi prihajali tudi številni borci. Ameriški predsednik Obama je tako dal jasno vedeti, da jih bodo podpirali, a to so bržkone počeli že zelo dolgo. Prav tako Saudska Arabija, ki ima dovolj denarja, da se lahko gre takšno igro. Na dolgi rok imajo tako uporniki vse možnosti, da zrasejo v močnejšo oboroženo silo. Novinarji so v preteklih dneh že tudi poročali, da imajo na voljo tudi tanke in oklepnike. Te so bržkone osvojili v bojih, ali pa še huje za  Asada, so na njihovo stran prebegnile vojaške enote.

Po logiki bi se uporniki zaradi slabe oboroženosti morali umakniti iz Alepa, se organizirati drugje in nadaljevati boj, a kaže, da  vladne sile niso tako močne, ali pa so sami mnogo močnejši. Velja verjetno oboje. Zanimivo je, da v vseh teh mesecih bojev,  upor ne zamre in da na papirju zelo številčna vojska, okrepljena še s prorežimskimi milicami, ne uspe preprosto s svojo prisotnostjo na ulicah preprečiti organizacijo nasprotnih oboroženih formacij. Če bi namreč bili tako močni, kot se kažejo, bi odpor bil drugačne narave, predvsem v obliki terorizma, občasnih zased, podstavljenega eksploziva in tako dalje. Vse, kar smo videli v uporniški vojni proti Američanom v sosednjem Iraku. Če bi bili tako močni, bi že zdavnaj umirili Homs in v Damasku  potem, ko so razglasili, da so očistili ključne predele mest, ne bi spet prihajalo do bojev.

Pravo vprašanje je, kaj se skriva pod masko sirskega upornika. Liberalec, nacionalist, islamist, alkajdovec?

Kaže na to, da se sirskemu režimu čas izteka. Če se na terenu ne bo nekaj radikalno spremenilo, seveda. Glede na to, da bo po uničenju sirskega režima, Iran v regiji ostal bolj osamljen, je zelo mogoče, da bo potem načrtovanje vojne proti islamski republiki dobilo na zagonu. Prav zato bodo v Teheranu morali premisliti, ali morebiti ne bi bilo najbolj modro v Sirijo napotiti nekaj deset tisoč vojakov in podpreti vladne sile. Da bi to spremenilo razmere na tleh, je jasno, saj iranski vojaki zagotovo ne bi prebegli na stran upornikov, kakor se lahko zgodi pri posameznih enotah sirske vojske, vse skupaj pa bi spremenilo naravo vojne in če ne drugega, ob umanjkanju neposrednega vojaškega posredovanja zahodnih držav ali Turčije, vzpostavilo neko dolgoročno ravnotežje. Sirija bi potem bila videti nekako tako kot Libanon, kjer obstaja ravnotežje med različnimi silami. Seveda je jasno, da je z iranske strani mnogo lažje o čem takšnem razmišljati, kot potem to izvesti. Namreč, vprašanje, če bi Iračani prehod iranskih sil dopustili, ne glede na prijateljske odnose in ali prevoz po morju ne bi bil preprosto blokiran s strani Američanov.

Kakorkoli, sirska vojna se nadaljuje in se še nekaj časa bo. Kakor kažejo razmere na terenu, moramo predvsem razmišljati, kako se bomo soočili s tem, kar pride po Asadu. To namreč utegne biti precej neprijetno.