Trije predsedniški kandidati, ki imajo pač edini možnost za zmago in jih tako edine tudi lahko jemljemo resno, Danilo Türk, Borut Pahor in Milan Zver, so vsi po vrsti predsedniški material. V resnici za dobrobit Slovencev ni ravno pomembno, kateri bo zmagal, saj imajo zelo malo pooblastil, pričakovati pa je, da kakšnih posebnih neumnosti ne bodo počeli. Danilo Türk je to že dokazal, od Pahorja lahko pričakujemo nadaljevanje sredinskosti, le pri Zveru se je bati, da bi utegnil postati le podaljšana roka svojega pravega vladarja, predsednika stranke SDS.

V resnici Milanu Zveru zmage ne želim. Glede na to, kako se Janez Janša sporeče z vsemi predsedniki države, bo takšna usoda bržkone doletela tudi njega. Kam bo potem revček šel? Bo lahko prenesel, ko ga bodo v Reporterju in Demokraciji razglasili za še enega murgeljskega vojščaka?

A šalo na stran, medtem ko brezdomke Fani in pojočega majorja res ne moremo izvoliti na mesto simbolnega kralja, kar predsednik države v naši politični ureditvi v resnici je, trije glavni kandidati niti niso tako slabi. Kot piše Dejan Steinbuch, ‘za predsednika države konec koncev šteje samo to, da je normalen, inteligenten, lepo vzgojen človek, ki se čim manj laže. Ki ni pretirano samovšečen. Ki dela v korist države. Ne pa za lastni ego ali napuh. Vse drugo je nepomembno. Govoriti o vrlinah, poštenju, akademski karieri, sposobnosti in mednarodnem ugledu je eno navadno sprenevedanje. ‘ Mislim, ne glede na to, kar govorijo o Pahorju, da vsi trije predsedniški kandidati to vsekakor so.

Drugo so potem strankarski spopadi. Vsaka stranka ali samo struja, si želi osvojiti čim več pozicij moči, tudi če so v tem primeru bolj simbolične.