Ne vem, kdaj je Jože P. Damijan postal takšen keynesianec in krugmanovec, ampak  njegov New Deal za Slovenijo podpišem takoj. Seveda, deluje lahko le, če se za takšno postopanje v teh kriznih časih odloči večina držav v evro območju. Menim namreč, da smo že preveč vpeti v širše regionalne gospodarske povezave, da bi lahko delovali kot nek osamljen otoček in upali, da cunami, ki se bliža celotni regiji, nas ne bi prizadel.

Slovenski New Deal mora temeljiti na treh stebrih: SMP. Prvi steber je sanacija bank in sprostitev kreditnega krča (S). Drugi steber je mikroekonomsko spodbujanje podjetij z administrativnimi in davčnimi spodbudami (M). Tretji steber pa je proračunsko spodbujanje javnih investicij (P).

Če bi to naredili že prej, če bi namesto nemškega zategovanja pasov, ki uničuje potrošnjo, že tam nekje leta 2009 bolj pospešeno zaganjali gospodarstvo, zdaj ne bi vsi skupaj drseli v drugi krog recesije. Pri tem se stanje na dolžniški fronti kljub rezanju proračunskih izdatkov ne izboljšuje. Brez gospodarske rasti rešitve ne bo, bo samo padanje proti dnu.

Strinjati se gre tudi s tem, da razbremenjevanje gospodarstva  v tem trenutku tudi ne pomaga veliko. Če bi bila edino Slovenija v recesiji, medtem ko bi soseščina rasla, če bi torej imeli izvozne trge, bi to še delovalo. Kar pa ne pomeni, da lahko na tem področju kar mirujemo.

Spodbujanje podjetij z administrativnimi in davčnimi spodbudami spada v arzenal ukrepov ekonomike ponudbe. Sedanja vlada je pripravila dober nabor ukrepov na tem področju – od zniževanja davkov do pavšalne obdavčitve majhnih podjetij. Ta način spodbujanja investicij in zaposlovanja podjetij je ključen. Toda v tovrstnih razmerah, ko se soočamo z dolžniško – deflacijsko spiralo, ki vodi v gospodarsko depresijo, kot samostojen sklop ukrepov preprosto ne more delovati. Ker so podjetja prezadolžena, imajo omejen dostop do finančnih virov ali se soočajo s prenizkim povpraševanjem, jim ti ukrepi ne morejo pomagati. V teh razmerah so ti ukrepi podobni temu, kot da bi s fračo streljal na slona. Zato ni učinka na agregatno povpraševanje, s tem pa tudi ne na gospodarsko rast in zaposlovanje.

Že kar nekaj časa trdim, da potrebujemo javne investicije, da je država v času, ko gospodarstvo tega ne more, dolžna več investirati. Ker edina lahko.

Ker zasebni sektor ne povečuje naložb, saj – zaradi prezadolženosti, kreditnega krča in šibkega povpraševanja – dejansko ne more, ampak se pretežno razdolžuje, mora več trošiti oziroma investirati država. To je edini subjekt, ki se v teh razmerah še lahko zadolžuje in ki lahko vlaga. S tem spodbuja agregatno povpraševanje, hkrati pa lahko izgradi potrebno infrastrukturo za bolj dinamični prihodnji razvoj.

Ampak na žalost, v tem trenutku prevladuje nek drug pogled na gospodarstvo in reševanje krize, v kateri smo se znašli. Pogled, ki samo še poslabšuje že tako slabe razmere.