Zdaj se približuje 50%. V primerjavi z drugimi državami Slovenija pred začetkom krize ni bila zelo zadolžena, zato ne moremo trditi, da je ta država v preteklih dvajsetih letih noro zapravljala. Slovenska zadolženost se je povečala v času gospodarske krize, ko je BDP strmoglavil. Dolžniška kriza je posledica gospodarske krize, ne obratno.

To pišem zato, ker se trdi, kakor da je za težave Slovenije in celotne Evrope krivo zadolževanje. Gotovo, le to lahko doseže takšen obseg, da zaduši državo, ki mora vedno večji delež svojega proračuna namenjati za odplačevanje dolgov. Toda, če ima visoko gospodarsko rast, to ne pomeni veliko, saj se v proračun stekajo vedno večja sredstva in odstotek zadolženosti ostaja na isti ravni ali se celo zmanjšuje, saj je tudi gospodarstvo vedno večje.

V tem trenutku imamo v Evropi in tudi pri nas v Sloveniji največjo težavo z rastjo gospodarstva. Bolj se namreč to krči, manj je prihodkov v  proračun,  večje je breme dolgov. Preprosto, če ste si vi najeli kredit, ki vam bo mesečno pobral 25% vašega dohodka, le to ne bo noben problem, če se vam bo dohodek povečeval, beri, se vam bo plača zvišala. Čez kakšno leto boste za odplačevanje kredita namenjali 20 ali celo 15%. Če pa vam bodo plačo znižali, vas bo odplačevanje kredita začelo zelo boleti. Ko boste enkrat zanj namenjali 30 ali 35%, boste morali ostro krčiti druge izdatke.

Problem je, ker gospodarstva ne moremo zaganjati tako kot v normalnih časih, beri, ko je v krizi zaradi nekonkurenčnosti, davčnih bremen in birokracije eno samo gospodarstvo. Tedaj se da sodelovati v podganji dirki proti dnu, kar se tiče razbremenjevanja gospodarstva. Nižji davki in manj birokratskih ovir bodo gospodarstvu pomagali, da bo bolj konkurenčno in bo lahko več izvažalo in s tem bo  doseglo  rast. V takšni krizi zmanjševanje sredstev za javni sektor in manjšanje vloge države, po domače zategovanje pasov, lahko pomaga. A v takšnih časih nismo. Smo v časih velike gospodarske krize, ki je zajela večino zahodnega sveta. Zdravila, ki nam jih predpisujejo, so v tem trenutku strup, ki nas bo vse ugonobil. Brez večjega investiranja države si gospodarstvo samo od sebe ne bo opomoglo. Spet, problem, na katerega tukaj naletimo je, da države evroobmočja niso več suverene,  ECB pa ne deluje kot normalna centralna banka. Smo nekje na pol poti v pravo državo, kar EU še ni. Nimamo Združenih Držav Evrope, kjer bi neka izvoljena administracija imela v rokah mehanizme vodenja skupne gospodarske politike, nismo pa tudi več v času suverenih nacionalnih držav, ki bi o vsem odločale same.

Če pogledamo v preteklost, lahko vidimo, da je večina držav evroobmočja in še prej, ko so imele lastne valute, večino časa beležila proračunske primanjkljaje in je bila zadolžena. Proračunski primanjkljaji sami po sebi niso problem, če le niso pretirani. Se pravi,  če država ne zapravlja 10 ali 20% več, kot pobere davkov in to čez  neko zelo dolgo časovno obdobje in če proračunski odhodki niso usmerjeni v kupovanje socialnega miru ali celo v zasebne žepe tistih, ki potem ta denar preusmerjajo izven države, na svoje račune. S tem ne pravim, da ni modro v časih visoke gospodarske rasti omejevati vloge države, nižati njene stroške in si nabirati rezrve v obliki proračunskih presežkov. To je zelo modro ravnanje, a pogled v preteklost nam pokaže, da nizki proračunski primanjkljaji ob neki zmerni gospodarski rasti tudi niso problem.