Kljub temu, da smo Slovenci lansko leto na referendumu zavrnili pokojninsko reformo Pahorjeve vlade in s tem tlakovali pot predčasnim volitvam, se podaljševanju delovne dobe in morebiti celo spremembi načina financiranja pokojnin, na dolgi rok ne bomo mogli izogniti. Ne glede na to, če sindikati vladi zakuhajo še en referendum in že v drugič  ustavijo reforme.

Ljudje živimo vedno dlje in čas, ki ga starejša generacija preživi v pokoju, se daljša. Prebivalstvo se stara, vedno manj zaposlenih mora vzdrževati vedno več nezaposlenih, upokojenih, šolajočih se in to ustvarja pritisk.  Pritisk, ki bo v politično gospodarskem sistemu, kot ga imamo, na dolgi rok nevzdržen, saj na drugi strani nimamo vedno večjih generacij mladih, ki bi vstopale v svet dela. Prav zato je podaljševanje delovne dobe neizogibno. Alternativa je namreč dušitev gospodarstva z vedno višjimi davki, s katerimi se mora zagotavljati sredstva za upokojence, je tudi manjšanje sredstev za druge namene. Vse je v denarju. Namreč, kdo si ne bi želel, da bi  lahko še celo nižali starost za upokojevanje, krajšali delovni teden in bolj živeli, kot delali, a to na žalost v tem izredno tekmovalnem svetu ni mogoče. Mogoče bi bilo le, če bi ustvarili delujoč alternativni politično gospodarski sistem.

Jasno je, da bo vlada s pokojninsko reformo odprla še eno fronto in tiste, ki so Pahorjevo podpirali, postavila v neugoden položaj. Če bo podobna Pahorjevi, ne bo razloga, da je ne bi podprli, a ker se govori o individualnih računih, torej o odmiku od solidarnosti, bo za levico to vendarle lahko tudi grenko zdravilo, ki ga ne bodo hoteli pogoltniti. Posledica, sindikati bodo spet lahko računali na opozicijo, da jim bo pomagala pri rušenju vladnih načrtov. Glede na to, da ima vlada tako nizko podporo, to ne bi smelo biti posebej težavno delo.

Vprašati se moramo, ali ob vsem tem sem ter tja, ki se ga v politični vojni gremo, samo ne slabšamo razmer. No, to je retorično vprašanje. Seveda jih, ker samo stopicljamo na mestu, nič pa se pravzaprav ne spremeni. Skupaj z napačno politiko reševanja dolžniških kriz po Evropi in kar je očitno napad na socialno državo, nas to približuje prepadu.

Je morebiti tako, da bomo morali doživeti popolni zlom, da bi se začeli zopet dvigovati, tokrat na povsem drugih temeljih? Se nam bo zgodila šok terapija, kateri smo se dvajset let tako spretno izmikali in raje sledili gradualizmu? Bati se je, da ta trenutek prihaja. Ne, da je ta trenutek že tukaj, da smo že žrtve doktrine šoka., ki pod krinko krize radikalno preoblikuje ne le slovensko, ampak vse evropske družbe.

Sam sem glede podpore pokojninski reformi razdvojen predvsem zaradi individualnih računov. Kaj mi je torej storiti, ko hočem, da se nekam premaknemo, a bi to pomenilo, da moram podpreti nekaj, za kar verjamem, da je v osnovi napačno, saj lahko ogrozi najrevnejše in da, tudi neodgovorne, ki ne bodo za časa svoje zaposlenosti na stran dajali dovolj za svojo pokojnino. Upanje, da bo vlada svojo reformo  prilagodila zahtevam javnega mnenja ostaja, a tudi tukaj se skriva težava, da do konca zrevoltirano ljudstvo preprosto ničesar več noče sprejeti.