Zadnje čase smo priča številnim pozivom k enotnosti, k temu, da moramo stopiti skupaj in narediti pravo stvar, da morata tako koalicija, kot tudi opozicija, da celo cela družba, da morajo vsi skupaj misliti eno in delovati v smeri, ki so jo začrtali  finančni čarovniki v tujini. To so tisti strici iz ozadja, ki v resnici vladajo stari celini in ki nad cele države dežujejo bolečino v obliki neusmiljenega zategovanja pasov, ki ima za posledico krčenje gospodarstev in nič kaj nepričakovano, poglabljanje dolžniških kriz.

Da bi to enotnost dosegli, niso dovolj samo pozivi opoziciji, naj preneha biti opozicija, ampak poslušna dekla vladi, ampak gremo celo dalje, k omejevanju možnosti referendumskega odločanja o nepopularnih odločitvah. Gotovo je res, da smo v Sloveniji na tem področju presegli vse meje dobrega okusa in da si je ljudstvo samo skopalo grob z zavračanjem pahorjevih reform lansko leto, ki se zdaj vračajo v podobni obliki, kdaj v prihodnje pa se bodo še v hujši, če ne bodo sprejete, a če nič drugega, imajo referendumi tisto dobro lastnost, da kanalizirajo nejevoljo množic v nek instrument demokracije, četudi to včasih pomeni, da delujejo v lastno škodo.

Zavedati se moramo, da živimo v svetu oligarhije, ki nam vlada z masko demokracije. Temu je tako po vsem zahodnem svetu in Slovenija ni neki posebni pajdaški kapitalizem, ampak le ena provinca v globalnem imperiju, ki mu vladajo zakulisne sile, ki na prestole postavljajo svoje politične zaveznike. Tukaj ni nobene zarote, to je vse čisto jasno. Tisti, ki ima na voljo veliko denarja, lahko le tega porabi za kampanjo politika, ki mu je po vrednotah in interesih blizu in če ima veliko denarja, bo lahko tudi lažje krojil javno mnenje. Ali je do denarja mogoče priti le preko velikih zasebnih podjetij, ali se le ta pretaka skozi državne kanale, niti ni tako zelo pomembno. V obeh primerih imamo oligarhijo.

Da je temu tako, lahko vidimo v rešitvah, ki nam jih vsakodnevno ponujajo, da bi se rešili iz težav, v katerih smo se znašli. Vse te rešitve manjšajo moč večine in krepijo moč manjšine. Gre za razredni boj, v katerem se en razred zaveda povezanosti sveta, drugi, žrtev pa še vedno vztraja v svetu nacionalnih držav, kot da bi le te bile še suverene in bi lahko odločale o svoji usodi. V primeru Slovenije, ki niti svojega denarja ne more več tiskati, je to še kako res. Grozijo nam, da bomo izgubili svojo suverenost, če se ne bomo uklonili, a suvereni že dolgo nismo več. Le provinca v velikem imperiju finančnih tokov in interesov velikega kapitala in nekaterih velikih držav.

A v tem razrednem boju vladajoči razred dela veliko napako, ko vedno bolj uničuje svojo demokratično masko. Nekako tako je, kot v sovjetskem bloku, kjer je bila prav tako zahtevana enotnost in so bile drugačne politične sile ali preprosto prepovedane, ali so životarile na obrobju. V takšnih razmerah, ko  večini prebivalstva ni bila ponujena alternativa na volitvah, ko jim je bilo onemogočeno, da kanalizirajo svoje nezadovoljstvo vsaj v brezpredmetne volitve dveh ali treh strank, četudi vseh v službi istega gospodarja, ko ni bilo niti toliko svobode govora, da bi delovala kot ventil jeze in razočaranja, odpor ni mogel priti drugače, kot v obliki uničenja režimov.

Če bomo v Sloveniji in po Evropi končali v brezglavi enotnosti, kjer bo vsa politika govorila z enim glasom, medtem ko večina ne bo imela ničesar več, s katerim bi lahko vplivala na njeno delovanje, ko bodo volitve brezpredmetne, ko bodo brezpredmetni tudi protesti, saj jih nihče ne bo upošteval, bo edina preostala možnost za spremembe, uničenje gospodarsko političnega sistema, prevzem oblasti in vzpostavitev alternative. Če hočete, nekaj takšnega kot leto 1989 v vzhodnem bloku. Še huje, če se jeza množic ne bo imela kam kanalizirati, lahko izbruhne tudi nasilje. Seveda, vladajoči razred zna, v strahu za svoje pozicije, to jezo presumeriti v nacionalizem in v verske razprtije. Vojna proti terorizmu je lahko dober primer takšnega delovanja. Po drugi strani pa, nemiri v arabskem svetu nam kažejo, da niti iskanje nekih zunanjih nasprotnikov, v njihovem primeru Američanov in Židov, ne pomaga več, ko se čaša jeze prelije.

Kar se tiče referendumske zakonodaje, ne nasprotujem njihovi omejitvi, če le še ostane možnost, da se z veliko mobilizacijo da ustaviti poteze vlade. To se pravi, ko res velika večina državljanov neki politiki reče ne, ne ko tako meni le 20 ali 25% državljanov, medtem ko ostali apatično ždijo doma. Menim, da mora imeti vlada moč, da vlada in udejanja svoje politike, menim pa tudi, da je v demokraciji, tudi tako zelo nepopolni predstavniški z oligarhijo v ozadju, nujno, da imamo delujočo opozicijo, ki lahko na volitvah ponudi pravo alternativo, ne le še več enega in istega. Bojim se, da v tem gospodarsko političnem sistemu ne moremo onemogočiti kopičenja moči v rokah zakulisnih finančnih velikanov, a če lahko dosežemo vsaj to, da imamo na voljo nasprotujoče si politične stranke z različnimi pogledi na svet in ene celo bolj pripravljene braniti tudi interese koga drugega, ne le vladajočega sloja, potem je to že nekaj, za kar se je vredno boriti.