navsezadnje so samo primitivci, ki ne znajo ničesar ustvariti, znajo pa širiti sovraštvo in se smiliti sami sebi. Kitajci to zagotovo niso.

Potem, ko jih je na smrt razžalil kratek posnetek na youtubu, ki njihovega preroka ni prikazal v najlepši luči, so nekateri muslimani podivjali in začeli napadati ameriške ambasade, v primeru Sudana, tudi nemško. V Libiji je prišlo do uspešnega napada, v katerem je bil ubit ameriški veleposlanik, po večini pa so ti protesti naredili več škode državam, v katerih so se odvijali, kot zahodnemu svetu. V primeru Egipta bi lahko takšno obnašanje prekinilo tudi ameriško pomoč, ki presega milijardo evrov in je v teh  slabih porevolucionarnih časih zelo pomembna.

Kar nam protesti povedo, je da je muslimanski svet izredno šibek. Za razliko od rastočih Indije, Kitajske, Brazilije, premore le  nekaj centrov, ki bi lahko dolgoročno postali srednje sile, kot na primer Turčijo, Iran, Pakistan in Indonezijo, a tudi to ni stoodstotno. Vojaško ne predstavlja nevarnosti zahodni hegemoniji in je niti ne bo. V vseh teh letih tako imenovane vojne proti terorizmu, so ZDA z lahkoto operirale v Iraku in Afganistanu, v Jemnu, Somaliji, Libiji, celo v Pakistanu in nihče jih ni mogel ustaviti. Vse kar je bilo možno, je bila asimetrična vojna, ki je Američane veliko stala zavoljo njihovega načina delovanja. Da bi se kakšna muslimanska vojska lahko postavila v odprti boj z Američani, je seveda povsem izključeno. Tudi na gospodarskem področju govorimo o revnejših državah, ali o državah, ki so bogate le zato, ker imajo veliko naravnih resursov, se pravi, nafte, ne zato, ker bi ustvarili gospodarsko političen sistem, ki bi kakor kakšen vzhodno azijski uspel gnati družbo naprej in prehitevati konkurenco.

Vse kar ostane radikalnim muslimanom, soočenim s svojo impotenco, je da širijo strah. Na kratko, da se obnašajo čimbolj ostudno, tu in tam pripravijo kakšen napad, koga ubijejo in da na tak način kažejo svoje sicer zelo naluknjane zobe.  Čeprav je nekaterim zahodnim politikom priročno muslimanski svet slikati kot veliko grožnjo, se ga v resnici ne smemo bati. Veliko večja možnost je, da umrete v prometni nesreči, kot da vas ubije tunizijska invazijska vojska.

Kar pa ne pomeni, da moramo kar odmisliti sovraštvo, ki se razliva po ulicah muslimanskih mest in včasih celo drugod po svetu, kjer se nahajajo večje muslimanske manjšine. Premisliti moramo svoj odnos do tega sovraštva. Nenehno poniževanje, ko zahodni politiki kar tekmujejo, kateri se bo bolj posipal s pepelom, kadarkoli pride do protestov, ni prava pot. Ne, treba je odločno reči, da v zahodnem svetu spoštujemo svobodo govora in da se naj kar navadijo. Tisti, ki bi z nasiljem ali samo s pozivanjem k nasilju skušali to spremeniti pa so sovražniki in s tem tarča oboroženih sil zahodnih držav.