Če me kaj jezi, je to, da se je ta miselnost zategovanja pasov tako razpasla, da novinarji iz vsake malenkosti delajo rompompom in prav po rumeno vpijejo,  kadarkoli kakšen politik zapravi malo več za telefon, ali se odpravi na kakšno daljše potovanje, vse na državne stroške, seveda.

Problem je namreč v tem, da sploh več ne gledamo na to, o čem se je politik pogovarjal po telefonu in ali ni bilo tam tudi kaj koristnega, da se ne sprašujemo, ali morebiti obisk v daljnih deželah ni tudi način odpiranja vrat in tkanja stikov, ki nam lahko na koncu koristijo. Podobno je to krčenju proračunskih izdatkov, ker država pač neučinkovito troši davkoplačevalski denar, medtem ko je zasebni sektor menda vzor učinkovitosti. Ob krčenju torej ni nobenih novih investicij in potem se čudimo, kako to, da se gospodarstvo krči. Zakaj le?

Strinjam se, da je treba celotni javni sektor, ne le ozko državno upravo, ne le delovanje vlade in parlamenta, vedno znova čistiti neupravičenih izdatkov, da je  treba težiti k temu, da se s čim manj naredi čim več. A kako bomo davkoplačevalci vedeli, kje je to potrebno, če novinarji niti prav ne raziskujejo tega,  kaj vsebujejo državni izdatki, ampak zaradi manije, da je treba varčevati, histerično vpijejo, da so previsoki.  Jih kdaj zanima, če kakšen zasebni podjetnik veliko porabi za telefon ali za poslovna potovanja in zakaj to počne? Zakaj je to potrebno? Niti ne.

Mi se moramo odmakniti od prevlade tega pogovora o nenehni potrebi po varčevanju in pozornost preusmeriti na iskanje možnosti za rast gospodarstva.