Po  kriminalistični preiskavi, ko so policisti iskali dokumente v zvezi s Stožicami, kakšnih takojšnjih političnih posledic ne kaže pričakovati. Zoran Janković namreč ni tip politika, ki bi volilno telo privlačil s svojo popolno neoporečnostjo, s kakršno se lahko na drugi strani hvali Borut Pahor, ampak s sposobnostjo voditi podjetje in ljubljansko občino, torej, kot nekdo, ki stvari premakne naprej. Za razliko od bivšega predsednika vlade, ki mu Slovencev v to ni uspelo nikoli prepričati.

Malo je seveda žalostno, da sta najpomembnejša predstavnika dveh največjih političnih strank pri nas oba zapletena v kazenske postopke, a volilno telo tega očitno ne kaznuje. Janezu Janši se že leta očita trgovanje z orožjem in afero Patria, Jankoviću po drugi strani korupcijo, a oba politika imata to prednost, da sta trdno zasidrana na svojih političnih polih in zaradi tega mnogi gledajo na vse skupaj v smislu, mogoče je tudi lopov, je pa vsaj naš. Oziroma, vsaj del ne verjame obtožbam z nasprotne strani in bo tudi, če bo kdaj prišlo do  obsodbe pred sodiščem, verjel da gre za navadno zaroto.  Takšnim ljudem niti vlačenje po medijih ne more spremeniti mnenja. Imamo tudi ljudi, ki jim je čisto vseeno, če je politik obtožen marsičesa, dokler je sposoben. Nekaj podobnega se dogaja v Mariboru, kjer župan Franc Kangler uživa veliko podpore, vse na jezo njegovih kritikov. Ti trdijo, da ni le gnilo jabolko, ampak je tudi nesposoben in mesto pelje v pogubo. Večina Mariborčanov pa nič.

No, mogoče se motim, mogoče bodo tisti volivci, ki so pred letom na volitvah podprli Pozitivno Slovenijo, zdaj le tej obrnili hrbet, kakor so ob aferi Ultra storili z Golobičevim Zaresom.  Njegovi politični podporniki tega ne bodo storili, to je zdaj že jasno. PS izpad iz Državnega zbora ne čaka, kajti zapleteni postopki se pred našimi sodišči znajo vleči zelo dolgo in težko je verjeti, da se bo ta proti Jankoviću končal pred naslednjimi volitvami. Pravnomočna obtožba bi lahko odbila velik del volivcev, dokler pa te ni, ostajamo predvsem pri medijskih vojnah in te v tem primeru zelo verjetno ne bodo spremenile političnih razmer.

Če smo pri medijskih vojnah, je v tem primeru jasno, da imamo delovanje državnih organov, na katere ni videti, da bi bil izvajan nek poseben politični pritisk, da morajo odstraniti točno določenega politika in da gre za dolgotrajne procese, da pa po drugi strani mediji, v tem primeru desno usmerjeni, razmere izkoriščajo v svoj prid. Se pravi, delajo šov in skušajo zbiti podporo političnemu nasprotniku. To seveda lahko počnejo. Na drugi strani Janši nasprotni mediji delujejo na podoben način. Le bruna v svojem očesu nihče nikoli ne vidi.

Držimo se šefa, da nas ne odnese.

Jankovićeva Pozitivna Slovenija je čuden političen projekt, ki se umešča na levico, a ni nobena socialna demokracija pač pa prej neka čudna zmes. Morebiti bi jo lahko primerjali z Drnovškovo LDS, čeprav bi tukaj kdo verjetno postregel s kakšnim protiargumentom, vsekakor pa gre za stranko, ki je zaradi hitre formacije nabrana z vseh vetrov. Kot takšna stavi predvsem na svojega voditelja, zaradi katerega je sploh nastala. Brez njega bo zelo težko delovala, saj bi morala prej razviti neko močno ideologijo in najti dovolj uporabnih obrazov, da bi jih prodajala volilnemu telesu. Kot stranka, ki se umešča na levi politični pol ima tudi močnega konkurenta, zdaj Lukšičevo Socialno Demokracijo, ki išče svojo pot, recimo temu, ‘proč od stricev iz ozadja’, ki so se odločili staviti na nekoga drugega. Vem, da ti strici gredo že marsikomu pošteno na živce, ker je takšen govor zelo podoben teorijam zarote (Kučan in udbomafija nadzorujeta vse, kar se dogaja v državi – smešno, vem), a v resnici vedno obstajajo neke interesne skupine v ozadju, ki skušajo preko političnih strank doseči svoje. To je v predstavniških demokracijah povsem normalno. V tem primeru smo lahko pred lanskimi predčasnimi volitvami videli romanje nekaterih k ljubljanskemu županu, češ, naj jih reši pred pogromom, ki se jim je po Pahorjevi vladavini že zelo živo slikal. Socialni demokrati so ob vsakem zdrsu Pozitivne Slovenije v dobrem položaju, da prestrežejo razočarane volivce,  sploh še, ker je malo verjetno, da bi bilo znova mogoče iz nič ustvariti politično stranko, ki bi prevzela Jankovićev plašč.

Ker je tako, da je PS predvsem Zoran Janković, tudi ne gre pričakovati, da bi se mu stranka odrekla. Kot zunanjemu opazovalcu pa se mi postavlja vprašanje, kaj si njeni člani mislijo o svojem voditelju in če se kje v sebi vendarle ne sprašujejo,  če je na obtožbah kaj resnice in če to ne pomeni, da so sami v zelo neugodnem položaju. Se pravi, da bi morali stranko malce odaljiti od voditelja, naprej poriniti kakšen nov obraz, a se tega bojijo, ker lahko to pomeni njihov zaton. Tisti bolj oddaljeni, ki so ljubljanskega župana videli predvsem kot priročno sredstvo v političnem boju, bodo raje lepo tiho, v skrajnem primeru pa si bodo poskušali poiskati nov obraz, tokrat z manj možnostmi za uspeh.

Pripadnike PS so  po tistem posrečenem govoru Gašparja Gašparja Mišiča, da bi Janković še na Antarktiki ustvaril pogoje za razvoj, med njihovimi nasprotniki včasih označevali za pingvine. Kakorkoli, četudi tega z Jankovićevo sposobnostjo ustvarjanja pogojev za razvoj ne bi zanikal, a bi se ob tem spraševal po ceni,  sem zadovoljen, da pingvin nisem, niti nikoli nisem bil podpornik ljubljanskega župana. Vsaj vprašanja o tem, kako v sebi zakopati dvome v svojega vodjo in delati naprej, kot da se nič ni zgodilo,  mi ne morejo brneti po glavi.