Vedno bolj se mi zdi, da je za Slovenijo, ne, za celotno Evropo, večji problem od vseh dolžniških, finančnih in gospodarskih kriz, pomanjkanje vizije, cilja, ki bi mu naj sledili. Vse kar je, je nek površen materializem, iskanje ugodja, brez prave želje po nečem večjem. Evropski sen očitno ni sen velike sile, ki hoče vladati svetu, niti ni sen  uspešnega posameznika, ki hoče premikati meje mogočega, je sen povprečneža, ki mu je malo mar za razvoj sveta, dokler  lahko vztraja v svojem lastnem balonu, gre tu in tam na počitnice, si kaj privošči, živi svoje življenje in se bore malo briga za okolico.

Morebiti se takšna sodba komu zdi kruta, a res, kaj današnja Evropa sploh ponuja? Je ekonomska velesila, to pa je tudi vse. Pa še to počasi kopni. Zelo malo jih je namreč, ki bi si želeli z velikim odrekanjem znova na vrh. Vrh, to je samo za Američane in podobne norce, kakor je tudi vesolje za njih. Vprašajte povprečnega Evropejca, če se je pripravljen za veliko odpravo na Mars, s katerim bi Evropejci postali vodilna vesoljska sila, čemu odreči. Zagotovo bi bil odgovor odločen ne. Zalomilo bi se tudi pri krepitvi obrambnih sposobnosti, četudi bi se na meji pojavila grozeča velesila, ki bi države članice eno za drugo spreminjala v kolonije. No, to zdaj že počne veliki kapital, a se nič ne zgodi. Še več, zelo pogosto se zdi, da niti mostovi, železnice, navadna infrastruktura, niso več varni pred tistim odločnim ne javnosti, ki želi živeti tako kot poprej, brez da bi se kaj prida trudila, da bi bilo bolje.

Da, ta sodba je kruta, a če ne bo spremembe v miselnosti, sledi samo še zato nekoč mogočne Evrope, ki je pred malo več kot stoletjem vladala večini sveta, zdaj pa se spreminja v severno verzijo j. Amerike s konca prejšnjega stoletja. Samo še kakšno vojaško hunto  potrebujemo.

Problem moderne Evrope je, da ob vsem nezadovoljstu ne premoremo niti pravih revolucionarjev. Se pravi, ljudi, ki bi bili za spremembo sistema pripravljeni žrtvovati svoja življenja, izgoreti za trenutek slave, da bi nekaj spremenili. Nimamo ideologije, ki bi motivirala množice, ničesar, zaradi česar bi se močan posameznik bil pripravljen žrtvovati, nimamo večjega cilja, ki bi mu sledili mnogi. Imamo samo imperij kapitala, impotentne nacionalne politične elite in nezadovoljne množice, ki le redko izgubijo živce in v kakšni Grčiji ali Španiji priredijo nerede, kaj šele, da bi ponudile alternativni politično gospodarski sistem, ki bi lahko živel v trenutku, ko bi se polastile centrov moči.

Ne pravim, da potrebujemo revolucijo. Kar potrebujemo, so cilji večji od naših  življenj, nekaj, za kar se bo še ne do konca pokvarjen posameznik pripravljen boriti. Potrebujemo ideal boljše družbe, ki bo številne pregnal iz apatije kraljestva zvez in poznanstev, kakršnega poznamo v Sloveniji, k nečemu boljšemu, k iskanju vseh obstoječih sil, ki nas lahko popeljejo naprej. A da bi to imeli, je potrebna sprememba v ljudeh samih. Politične elite bodo le stežka presegle svoje ozke okvirje. Spremembe morajo priti od spodaj, iz zavesti ljudi, da tako ne gre več naprej, da lahko in moramo nekaj spremeniti na bolje in da ni naivnost in neumnost, če v sočloveku vidiš kaj več, kot le še nekaj, kar lahko izkoristiš za zadovoljevanje svojih sebičnih ciljev.

Mi moramo pregnati to praznino, ki se je naselila v nas in jo nadomestiti z nečim velikim. Kakor junak, ki se poda osvojiti najvišji vrh, čeprav se drugim to zdi povsem noro, tako moramo mi na pot. Naprej, navzgor, v prihodnost. Ker smo ljudje in ker edino tako napredujemo. Drugače nas čaka zaton.