V začetku meseca je v Timbuktu sto žensk protestiralo proti prepovedi glasbe in zahtevi, da so ženske v javnosti pokrite. Radikalni islamisti  so jih razgnali s streli v zrak. Prav tako so  začeli uničevati grobnice muslimanskih svetnikov, ki jih imajo za bogokletne, kamenjanje, amputacije in bičanje pa so postale normalni del kaznovanja, saj želijo na področja, ki jih nadzirajo, uvesti šeriatsko pravo. Dobrodošli na novo krizno območje v vojni proti islamskemu ekstremizmu, v tem primeru v velikosti Francije.

V primeru Malija lahko govorimo o nezaželenih posledicah vojne v Libiji, od koder so po porazu pobegnili Gadafiju zvesti  vojščaki Tuaregi in potem na severovzhodu izvedli upor za neodvisnost, ki ga centralna oblast pod predsednikom Amadoujem Toumanijem Touréjem ni uspela zajeziti. Tuaregi predstavljajo 10% prebivalstva države. Malijski vojaki, ki so v preteklosti bili deležni ameriške pomoči in urjenja, so nezadovoljni nad vodenjem operacij v katerih so bili poraženi,  marca izvedli državni udar in obljubili prehodno vlado za čas do novih demokratičnih volitev, predvidoma maja naslednje leto. Državni udar so sosednje države obsodile, s čimer so se razmere še zapletle. Po pritiskih je prišlo do kompromisa, po katerem je odstavljeni predsednik odstopil, oblast pa je pripadla predsedniku malijskega parlamenta, Dioncoundi Traoréju. Uporniki so medtem hitro napredovali.

Na uporniškem severu je prišlo do premikov znotraj uporniškega tabora, ki so privedli do prevlade islamistov ali Al Kaide v Maghrebu, ki vodi islamistične skupine, s čimer je ta dobila  močno oporišče v zahodni Afriki, z območja pa so začela prihajati poročila, ki še najbolj spominjajo na divjanje Talibanov v Afganistanu po njihovem prevzemu večine države proti koncu prejšnjega stoletja. Po terorističnih napadih enajstega septembra so tuje sile pod vodstvom Američanov državo pod Hindukušem zasedle, a se je dolgotrajna okupacija sprevrgla v polomijo, medtem ko do radikalne preobrazbe afganistanske družbe ni prišlo. Prav strah pred podobnim neuspehom stoji za neodločnostjo zahodnih sil, da v Maliju hitro uberejo podobno pot.

Malijski vojaki poslušajo navodila ameriškega vojaka med urjenjem maja 2010. Voditelj vojaškega udara marca letos, Amadou Haya Sanogo, je bil eden tistih, ki je bil deležen ameriškega urjenja.

Kakor kaže, je malijska oblast zdaj pripravljena sprejeti pomoč iz tujine, čeprav si želi, da bi glavno vlogo igrale njene sile, kar pa bo po porazih težko, saj se ocenjuje, da bo potrebnih do osemnajst mesecev, da se oborožene sile znova postavijo na noge. Pri tem bodo deležne pomoči iz tujine. Kot je na zasedanju zunanjih ministrov držav članic v Luksemburgu povedala vodja zunanje politike Evropske Unije, Catherine Ashton, obstaja realno tveganje, ‘da regija v severnem Maliju ostane neobvladan prostor, prost za delovanje teroristov in preprodajalcev mamil. Predvsem ZDA in Francija bosta tisti zahodni državi, ki bostal lahko nudili največ podpore, ne le v urjenju, ki bi ga naj izvajala Evropska Unija, ampak tudi v morebitnih napadih na uporniške cilje iz zraka, saj se za zdaj glasi, da francoski ali ameriški vojaki ne bodo sodelovali v operacijah na terenu. ‘

Glavno vlogo v posredovanju v Maliju bi prevzele sosednje države iz Gospodarske skupnosti zahodnoafriških držav (ECOWAS), ki bi v boj poslale pet bataljonov ali 3300 vojakov. Prav te države imajo največ izgubiti z nestabilnostjo svoje velike sosede. Mali namreč  meri  čez milijon kvadratnih kilometrov, ima pa le štirinajst in pol milijonov prebivalcev. Vrata posredovanju je že odprl Varnostni Svet Združenih Narodov z resolucijo, po kateri mora ECOWAS s partnerji v 45 dneh pripravil načrte  za posredovanje.

Kljub temu ostajajo dvomi, da bi do posredovanja res lahko prišlo tako hitro, vprašanje pa je tudi, kakšen obseg bi potem imela pomoč zahodnih sil. Slabo zastavljena operacija bi namreč lahko razmere še poslabšala, česar se bojijo v sosednji Alžiriji, kjer imajo dolgoletne izkušnje z bojem z islamskimi skrajneži in zato priporočajo diplomatsko reševanje krize in tudi nekateri v Združenih Narodih in v ZDA, nedejavnost pa za sosede in tuje sile očitno tudi ni opcija, saj bi se lahko nestabilnost še razširila. Za razliko od Alžirije v Gvineji ne vidijo druge možnosti, kot uporabo vojaške sile, ali kot se je v televizijskem nagovoru vprašal gvinejski predsednik, Alpha Conde, ‘kako se naj pogovarjamo s teroristi.’

Kljub razlikam v pogledih na reševanje krize v Maliju pa kaže, da se vojaško posredovanje neizogibno bliža in je le vprašanje časa.