Vsaj tako kaže v Venezueli.  Mislim, da je razmišljanje, da večja neenakost v družbi in razširjena, človeka nevredna revščina, prispevata k porastu kriminala, dokaj razširjeno. Tako so bržkone menili tudi v Venezueli, a potem, ko se je v preteklem, recimo mu Chavezevem desetletju, revščina prepolovila, je kriminal prav eksplodiral.

Tako je Venezuela postala ena najbolj nasilnih družb na svetu. Po številu umorov na tisoč prebivalcev je celo pred Mehiko, ki se utaplja v vojni proti in med mamilarskimi karteli. Kot za Al Jazeero  piše Chris Arsenault, je prestolnica Caracas z  19336 umori lansko leto ena izmed prestolnic nasilja v zahodni hemisferi.  V letu 2011 je bilo v Venezueli 53 umorov na dan,  67 umorov na 100000 prebivalcev, kar je mnogo več kot v Mehiki, kjer je 15 umorov na enako število prebivalcev. Pred Venezuelo sta le Honduras  in El Salvador. Število ugrabitev se je od leta 1999 do 2011 povečalo za dvajsetkrat.

To vse v času manjšanja razlik med najrevnejšimi in najbogatejšimi, v času prevzemanja nadzora nad naftno industrijo in redistribucije bogastva in hitre gospodarske rasti. Da, v tem primeru revščina in kriminal nista v  sorazmerju, torej, da ko revščina pada, pada tudi kriminal, ampak je prav obratno. Kar sili k premisleku.