Gledam sejo Odbora za pravosodje, javno upravo in lokalno samoupravo (raje ne bom komentiral vsebine, ker ne bi izpadlo dobro). Zanimivo, večina govorcev je ženskega spola, a zaradi tega debata ni nič manj pikra, nič manj konfliktna, kakor bi morebiti pričakoval kak podpornik ideje ženskega pristopa v politiki. Celo tako se mi zdi, da ni nobene razlike, če je večina razpravljalcev moških ali žensk, kar me niti najmanj ne preseneča. Naivno je namreč verjeti, da bi naj ženske bile tiste, ki bi naj v politiko prinesle več sloge, enotnosti, strpnosti, ljubezni. Naivno zato, ker kdo v to verjame, ne pozna narave političnega sistema, niti volje po moči, ki stoji za udejstvovanjem v politični areni.

Vsekakor sem podpornik večje udeležbe žensk v političnih procesih, a to ne zato, ker bi verjel, da se bo politika potem radikalno spremenila pač pa zato, ker se mi zdi neracionalno 50% prebivalstva puščati na marginah, ker se mi zdi neumno ne poskušati mobilizirati čim več talentov, ker verjamem, da so ženske lahko enako uspešne političarke in voditeljice kot moški. Ne pomeni pa to, da kjerkoli vidim nek ženski ali moški pristop ali način delovanja. Navsezadnje bi lahko rekli, da je bila Margareth Thatcher kot političarka bolj moška, kot marsikateri njen politični sopotnik, Borut Pahor pa bolj ženski, kot marsikatera njegova politična sopotnica. Prav zato je bolje, da govorimo o trdih in mehkih pristopih, o konfliktnosti in iskanju kompromisov, o boju na vse ali nič in o želji po zadovoljitvi čim več interesov. Te lastnosti pa lahko najdemo v takšni ali drugačni obliki tako pri ženskah, kot pri moških. Še več, politiki in političarke so lahko konservativni, liberalni, socialistični in tako naprej in spol pri tem res ne igra nobene vloge.