Medtem, ko  se grški parlamentarci pripravljajo na sprejetje še enega varčevalnega svežnja, je zunaj protestiralo na stotine ljudi, ki so prišli iz neke oddaljene vasi, da bi opozorili, da bodo v primeru dodatnega krčenja sredstev v proračunu, zimo pričakali na mrzlem, saj si ne bodo mogli privoščiti kurjave. Gre le še za eden protest v seriji mnogih, ki bo hitro utonil v pozabo in ki ne bo ničesar spremenil. Grčija je namreč že nekaj let na šok terapiji zategovanja pasov, a luči na koncu tunela ni videti nikjer.

Kar je, če malo pomislite, tudi povsem razumljivo.

Manj razumljivo je, da bi nekdo, potem ko se neko zdravilo izkaže za polom, le to zdravilo še hotel jemati, upajoč, da bo v petem, šestem ali sedmem poskusu vendarle prijelo. Nerazumljivo je tudi, da bi nek drugi pacient, s podobnimi težavami, prisegal na isto zdravilo. Pa vendar se to dogaja in kljub katastrofalnim rezultatom, smo na poti grškega pacienta tudi Slovenci. Vlada se je namreč popolnoma predala logiki uravnoteževanja proračuna, naj stane kar hoče. In stalo nas bo veliko. Namreč, lekcijo bomo ponavljali ali tako dolgo, dokler ne bo prišlo do vsesplošnega upora prebivalstva, morebiti celo nasilnega, ki se bo razplamtel v državljanjsko vojno, ali do trenutka, ko bomo dosegli dno, kdo ve koliko bolj revni, a uspešni vsaj na področju uravnoteževanja proračuna. Potem, po bolečem padcu, bo verjetno minimalna gospodarska rast razglašana za velik uspeh in s polomljenimi zobmi in okrvavljenimi nosovi nas bodo silili k zmagoslavnemu smehu.

Saj veste, srečni bomo lahko, ker bo neko nemško podjetje v Sloveniji zagnalo večji obrat, saj bo delovna sila približno tako draga kot romunska.

K osnovam. Če pogledamo v zgodovino, lahko vidimo, da večina razvitih držav zadnja desetletja živi s proračunskimi primanjkljaji. Tako so tudi zrasli dolgovi držav, ki so, kar malo ljudi ve, glede na BDP po večini višji kot v Sloveniji. Celo Nemčija ima višji državni dolg glede na BDP, kot Slovenija. To večino časa ne predstavlja nobene večje težave in dejansko nihče ne ve, kje se nahaja tista kritična meja v odstotkih, ki jo država ne sme preseči, da bi jo dolgovi pokopali. Velika Britanija, ZDA, Nemčija, Francija, so vse zadolžene nad 80% BDP (Slovenija okoli 50%, podobno kot Švica, da prav berete, podobno kot Švica), Japonska celo nad 210%, a funkcionirajo naprej.

Nastopi globalna gospodarska kriza konca leta 2007. Vemo, kje se je kriza začela in ne, ni je povzročil javni sektor v Grčiji ali v Španiji ali na Portugalskem. A to niti ni pomembno. Kar je pomembno, je da je krčenje gospodarske aktivnosti pomenilo manj prihodkov v proračune in zaostritev bremena dolgov. Če ne verjamete, poglejte podatke za zadolženost posameznih držav v preteklem desetletju in videli boste, kdaj se je ta začela hitro večati. Na spored je kmalu prišla teorija, po kateri je edina rešitev v ostrem varčevanju, ki bo uravnotežilo proračune in postavilo podlago za gospodarsko rast. Najprej varčevanje, potem gospodarska rast. V tem vrstnem redu! Seveda, pod to krinko je prišla tudi demontaža socialne države, uničevanje javnega sektorja in zahteve po privatizaciji, ker naj bi zasebni sektor pač deloval mnogo bolje, kot javni. Grčija je postala poskusni zajec te strategije. In se je začela negativna spirala. Krčenje proračunskih izdatkov, krčenje gospodarstva, nižanje proračunskih prihodkov, cilj uravnoteženega proračuna ni dosežen, gremo v drugi krog, vse še enkrat, spet ni dosežen cilj, gremo v tretji krog… Rezultat je, da Grčijo po še enem varčevalnem svežnju čaka ponoven padec BDP, torej nadaljevanje recesije, da je brezposelnost narasla že na 25%, proračun pa še vedno ni uravnotežen in očitno še dolgo ne bo, ker pa je BDP nižji pa je tudi zadolženost glede na BDP še večja.

Mislite, da so Grki poseben primer, lenuhi, ki so predolgo živeli na tuj račun? Kaj pa Španci, Portugalci, Italijani, tudi Slovenci, navsezadnje celo Britanci, ki se spopadajo s podobnimi težavami? Ne, resnica je takšna, da gre za posledice zgrešene strategije reševanja krize, ko se rešuje finančni sektor, medtem pa se ne ustvari niti enega novega delovnega mesta. Milijarde gredo v Grčijo, a te milijarde potem najdejo pot povsod drugam, samo v investicije, ki bi zagnale grško gospodarstvo, ne. Plačuje se grške dolgove, vmes pa Grčija propada. Kako naj se grški proračun sploh napolni, če pa vedno manj ljudi dela in lahko plačuje davke? Kako naj grška podjetja rastejo, če je v državi vedno manj potrošnikov, nekega ogromnega trga, kamor bi lahko prodajali svoje zaradi cenejše delovne sile cenejše produkte pa ni ker se vsi držijo enakega zdravila? Kako naj, navsezadnje, kdorkoli poceni posoja denar državi, ki ne raste in je veliko tveganje, da denarja ne bo nikoli vrnila (morebiti pa je tukaj poglavitni problem tudi slovenskega zadolževanja v tujini – nesposobnost vlagatelje prepričati, da bo naše gospodarstvo raslo in bomo imeli večje prihodke v proračun, s čimer bomo tudi lažje odplačali dolgove)? Rezultat ne more biti drugačen, kot je.

Ko je poleti slovenska vlada uspela skleniti sporazum s sindikati javnega sektorja, da se zniža plače, hkrati pa tudi stroške za malico in potne stroške, je bilo jasno, da to ne bo dovolj. Gospodarstvu varčevalni ukrepi niso koristili, saj se spet krči. Povsem predvidljivo ima vlada spet težavo z uravnoteževanjem proračuna in javni sektor se ji zdi prevelik. Zato prihaja na vrsto drugi krog varčevanja. Če mislite, da bo zadnji, se motite. Namreč, posledica bo padanje potrošnje in ob težavah v soseščini, ko celo nemško gospodarstvo bolj kot ne miruje, bo slovensko gospodarstvo bržkone ostalo v recesiji. In bo manj prihodkov v proračun in vlada bo morala spet rezati.

Prej ko slej bomo tam, kjer so Grki zdaj in kjer bodo Španci in Portugalci pa verjetno tudi Italijani kmalu.

Seveda je res, da je treba javni sektor venomer reformirati in iskati večjo učinkovitost in manjšo potratnost, da je treba gospodarstvo razbremenjevati, toda v tem primeru smo soočeni s krizo, ki je malo drugačne narave in zato zahteva drugačne pristope in to si bomo morali slej ko prej priznati. Po drugi strani pa nas preveč obremenjujejo povsem notranje politične delitve. Tako eni trdijo, da je za stanje, v kakršnem smo se znašli, kriva Pahorjeva vlada, spet drugi, da je zanje nastavke ustvarila že prva Janševa in zdaj samo še slabša razmere, ko pa je resnica takšna, da smo predvsem talci obče evropske gospodarske krize in nespametnega reševanja le te z ostrim varčevanjem. Namreč, v Španiji nimajo Jankovića, prav tako ne na Portugalskem pa se tam jeza množic razliva po trgih in ulicah, ne zato, da bi vrgla vlado in ustoličila neko drugo politično opcijo, ampak zato, ker je pritisk brezposelnosti, revščine in pesimizma vsak dan večji. Nekaj, kar se pospešeno seli tudi k nam.

Kje bomo torej končali, če bomo nadaljevali po tej poti? Gospodarstvo se bo še krčilo, uravnotežen proračun bo le stežka dosežen in če, z ogromnimi odrekanji, brezposelnost se bo povišala, javni sektor bo le še lupina tega, kar je bil in še bolj neučinkovit, napetosti v političnem prostoru pa se bodo nevarno povečale. Še več, zaradi naveličanosti in jeze nad ustaljeno politično sceno, se nam lahko zgodijo raznorazna radikalna gibanja, ki bodo obljubljala konec stare politike, vedno več pa se bo govorilo tudi o nasilnem spreminjanju politično gospodarskega sistema. Na žalost se zdi, da ni ničesar in nikogar, ki bi to lahko preprečil, saj rešitve ne more ponuditi ena sama država, še posebej ne tako majhna, kot je Slovenija, ampak mora do rešitve priti na evropski ravni.

Slovenci in drugi Evropejci, se moramo vprašati, zakaj bi naslednji krog zategovanja pasov deloval, če vsi poprejšnji niso. Zakaj Grčija še ni rešena, če jo že tako dolgo rešujejo? Le kako dolgo bomo še talci strategije, ki ne daje pozitivnih rezultatov?