Ameriške predsedniške volitve so pred vrati in kandidata demokratov in republikancev, Barack Obama in Mitt Romney, sta v jamnomnenjskih raziskavah izenačena. Kljub temu bolje kaže Obami, ki vodi v nekaj ključnih državah, iz katerih si obeta zmagovalne elektorske glasove. Hkrati bodo potekale tudi volitve predstavnikov in dela senatorjev in guvernerjev. Kar je zanimivo je, da v deželi svobode nobena druga politična opcija nima najmanjših možnosti, da predstavi svojega kandidata za predsednika ZDA, kaj šele, da bi bila konkurenčna.

Če se osredotočimo le na volitve predsednika ZDA, je pomembno vedeti, da zmagovalec v določeni državi pobere vse elektorske glasove v tisti državi. Torej, če kandidat A na Floridi zmaga  s tisoč glasovi prednosti pred kandidatom B, bo dobil vse elektorske glasove Floride. Teoretično bi to lahko pomenilo, da bi kandidat A lahko kljub le 51% glasovom po celotnih ZDA dobil 90% elektorskih glasov. Ker je zelo veliko ameriških držav zasidranih ali v republikanskem, ali v demokratskem taboru, torej so ali rdeče, ali modre države, se prava vojna bije v nekaj ključnih državah, ki se lahko obrnejo na eno ali drugo stran. Takšen je tokrat na primer Ohio, kjer bolje kaže trenutnemu ameriškemu predsedniku, Baracku Obami. Še nekaj takšnih ključnih držav je in če pogledamo na celoto, ima Obama pač več možnosti za zmago, saj mora zmagati le v nekaj od njih, medtem ko mora Romney zmagati v skoraj vseh.

Pri ameriških predsedniških volitvah je treba znati računati, seštevati elektorske glasove, hkrati pa je pametno nabrati ogromno denarja za kampanjo. V tej matematično finančni igri je zelo malo možnosti, da bi se od kod pojavil tretji kandidat, kakršen je pred leti bil Ross Perot. Za ZDA lahko resnično rečemo, da so diktatura dveh političnih strank, kar oža prostor političnega diskurza. Libertarci, zeleni, socialisti, vsi ti nimajo dostopa, da bi širili svoja sporočila in mediji jih tudi ignorirajo. Kar ne pomeni, da je vseeno, če v ZDA zmaga republikanec ali demokrat, le večjih odstopanj od že zastavljene politike ne gre pričakovati, saj se obe politični stranki gibata v določenem prostoru in odrivata skrajnosti. Na področju zunanje politike se lahko potem spremenijo le odtenki, nikar pričakovati, da bo prišlo do vsesplošnega umika ameriškega imperija vojaških oporišč.

V bistvu gre pri ameriških predsedniških volitvah za veliko predstavo, še mnogo večjo, kot jo skušajo bolj ponesrečeno predstavljati slovenski mediji ob naših predsedniških volitvah. Že od primarnih volitev v republikanski stranki  se razmerja moči bliskovito spreminjajo, mediji pa iščejo zanimive zgodbe, medtem ko so kandidati prisiljeni, da iščejo ravno pravšnji ton, da prepričajo čim več volivcev. Na koncu sta tako ostala Mitt Romney in Barack Obama, medtem ko so drugi utonili v pozabo ali medijski molk. Sploh Romney je moral zelo previdno skozi kampanjo, saj je najprej moral dokazovati svojo konservativnost, zdaj pa se mora pokazati bolj zmernega. Nenehno so nanj letele obtožbe, da preveč spreminja mnenje, kar je čisto razumljivo, saj mora doseči, da ga podprejo skupine, ki znajo imeti različne poglede na svet.

Kakorkoli, jasno je, da lahko zmaga le rdeč ali moder kandidat, kar bi moralo Američane skrbeti, saj jim, njim, ki imajo tako radi svobodo izbire, le to pošteno omejuje.