Zanimivo je, da sta oba velika tabora v ameriški politiki tik pred odločitvijo trdno prepričana, da je zmaga na dosegu roke. Zanimivo in nič kaj presenetljivo, saj je po javnomnenjskih raziskavah razlika med demokratom in zdajšnjim predsednikom ZDA, Barackom Obamo in republikanskim izzivalcem Mittom Romneyem tako majhna, da le rahel piš v eno ali drugo stran prinese prednost enemu ali drugemu kandidatu. Da ne govorimo, da se javnomnenjske raziskave lahko motijo za  do nekaj odstotkov.

Barack Obama je pred štirimi leti zmagal kot agent upanja po osmih letih Busheve vladavine. Pod republikanci so ZDA zabredle globoko v tako imenovano vojno proti terorizmu, kar je zmanjšalo njihovo moč na tujem, od znotraj pa so bili postavljeni temelji veliki gospodarski krizi, ki je napočila ravno ob zaključku drugega Bushevega mandata. Po zlati Clintonovi dobi, ko so Američani že lahko videli prihodnost brez proračunskega primanjkljaja in z visoko gospodarsko rastjo in nezmanjšano močjo, je nastopilo obdobje dolgov, gospodarske recesije in manjšega sijaja edine preostale svetovne velesile. Nič čudnega, da je leto 2008 odplaknilo republikance in omogočilo demokratom, da Belo Hišo zavzamejo z upanjem iz Chicaga. A gospodarska kriza je terjala svoje.

Zdaj, proti koncu leta 2012 se lahko Obamova administracija pohvali z zmernim okrevanjem in padanjem brezposelnosti, a še vedno je v kočljivi situaciji, saj to okrevanje ni bilo niti približno tako robustno, da bi veliko večino Američanov prepričalo v kompetentnost demokratske administracije. Na gospodarskem področju Američani bolj zaupajo Romneyju. Pa vendar rezultati niti niso bili tako slabi, sploh v primerjavi s kilavim evropskim gospodarstvom in nekaj napredka je bilo storjenega. Prav zato sta Obama in Romney tako izenačena. Američani se očitno ne morejo odločiti, ali so bila pretekla štiri leta res tako neuspešna in ali hočejo še štiri leta istega, ali pač nekaj novega. V primeru Mitta Romneyja imajo seveda še težavo, sploh bolj konservativni republikanci, da ne vedo točno, kaj bo prineslo njegovo predsedovanje. Človek pač zna spremeniti svoje mnenje, ko je to politično koristno. Spomnimo se le na zdravstveno reformo v Massachusettsu, ko je bil tam guverner in ki je sumljivo spominjala na Obamovo reformo. Romney je le to, ker je to pač v skladu z občutki večine republikancev, ostro napadel.

Na koncu, po več kot dveh milijardah $ namenjenih za kampanjo, v kateri je bilo uporabljeno rekordno število negativnih oglasov, po preštevilnih postankih in govorih pred navdušenimi množicami, se vse osredotoča na nekaj ključnih držav. Ohio je s svojimi osemnajstimi elektorskimi glasovi še posebej poučen. Namreč, prav Ohio je bil tisti kraj, kjer je Obamovo reševanje gospodarstva, v tem primeru avtomobilske industrije, rešilo ogromno delovnih mest in pri življenju obdržalo simbole ameriške industrijske moči. Če do tega ne bi prišlo, če bi bilo reševanje polomija, potem bi zdaj Barack Obama bolj tenko piskal, saj bi se ta ključna država nagibala k Romneyju. In ta skorajda mora zmagati Ohio, če želi postati predsednik. Še več je teh ključnih držav v veliki igri seštevanja elektorskih glasov in bolje vsekakor kaže zdajšnjemu predsedniku. Mitt Romney bi namreč moral zmagati skoraj vse te države, od Floride do  Virginije, od Ohia do  New Hampshira, od Pennsylvanie do Iowe, Obama pa le nekatere. Govorimo o okoli 110 elektorskih glasovih od 538, za zmago pa je potrebnih 270.

Kakšne bodo ZDA po volitvah? Republikanska stranka je po  katastrofalnem koncu Busheve vladavine od spodaj navzgor dobila veliko mobilizacijsko silo v obliki gibanja čajank, kar je zelo zaostrilo politična razmerja, saj se je republikanska stranka na številnih področjih zaradi tega začela premikati v radikalizem. Razne teorije zarote, od tega, da je Obama socialist, do tega, da je musliman in sploh ni bil rojen v ZDA, so le del te mobilizacije, ki pa je republikanski stranki omogočila, da se je zelo hitro vrnila od mrtvih. Prav zaradi te radikalizacije gre pričakovati, da bo razdeljenost v ameriški politiki ostala še kako ostra, saj tudi demokrati vztrajajo pri svojem. Obama bržkone ni novi Roosevelt, še manj radikalni progresivni reformator, a zaveda se vendarle nekaterih elementov razrednega boja. Nekaj, kar očitno odbija predvsem belega ameriškega moškega, kjer je Romney v veliki prednosti.

Če bo Barack Obama dobil drugi mandat, bomo videli še več istega, z razklanostjo vred, če bo zmagal Romney pa tudi ne gre pričakovati pomiritve, na gospodarskem področju pa Američane bržkone čaka uporaba čisto evropskih zdravil zategovanja pasov. Kar utegne še bolj zaostriti nasprotja.

(Moja napoved – zmaga Obame z 285 elektorskimi glasovi.)