Najprej odpravimo s tistim najbolj očitnim. Milan Zver ni nikoli imel realne možnosti, da na teh volitvah zmaga in na koncu je dobil  podporo v pričakovanih okvirjih, tam med 20 in 30%, kolikor je zdaj domet strank SDS in NSi. Zanimivo je, da je temu bilo tako tudi na področjih, kjer bi ti stranki sicer v preteklosti z lahkoto zmagali. To si lahko razlagamo s tem, da ali volivci niso povezali svoje podpore strankam s podporo predsedniškim kandidatom, ali pa so razmere v državi že tako hude, da počasi rušijo že utrjena razmerja moči med političnimi silami na terenu.

Pred kakšnim mesecem so bila razmerja med Danilom Türkom in Borutom Pahorjem dokaj jasna. Prvi je imel občutno prednost in vprašanje je bilo, ali bo sploh prišlo do drugega kroga. Pahor je začel s smelo kampanjo druženja in dela z ljudmi, s čimer se je želel približati volilnemu telesu, a ankete niso kazale, da bi s tem požel kakšen velik uspeh. Potem so prišla soočenja in razmerje se je začelo podirati. Tako so trendi začeli kazati proti spremembi razmerja med obema kandidatoma, tako da je postalo jasno, da drugi krog bo, le da je Türk še, razen v enem primeru, ohranjal prednost. A v zadnjih dneh in na dan volitev je prišlo do preboja, tako da je Pahor iz prvega kroga izšel kot zmagovalec, s to prednostjo, da ima mnogo več možnosti, da pobere Zverove volivce, kot lahko to uspe Turku.

Kar je pred nami, ni samo spopad med obema kandidatoma, ampak večji spopad na levici in kaže na to, da bo Borut Pahor lastnoročno uničil staro levico, zdaj predsednika Danila Türka, prej že Jankovićevo željo, da postane predsednik vlade, kdo ve, če bo šlo tako naprej, morebiti še Kučana? Malo se šalim, seveda.

Pred nami je tudi boj med SD in PS. SDS  bo kot vladna stranka v časih gospodarskih in socialnih pretresov le težko pridobivala podporo izven svoje trdne baze in zato  bosta opozicijski stranki tisti, ki se bosta borili za prevlado, tudi medsebojno. To je logično, saj obe napadata isti volilni bazen tako imenovane levice. Znamenja napetih odnosov med obema političnima strankama so že dolgo na zidu in ta boj utegne kmalu postati zelo zagrizen. Za prihodnost to ne obeta nič dobrega, saj gre za stranki, ki bosta po morebitni zmagi na volitvah morali sodelovati v koaliciji in ne bo nepomembno, kdo bo prva violina.

Mimogrede, za SD se uresničuje to, kar sem pred meseci predlagal, torej, da je Lukšič predsednik stranke, Pahor pa lahko postane predsednik države. Za SD to lahko pomeni velik plus, saj  imeti povezovalnega predsednika pomeni imeti osebnost, ki prinaša podporo volivcev tudi stranki,na drugi strani pa utegne biti tudi minus, če se zaradi tega ne bo sposobna profilirati tako, da bi lažje zajezdila nezadovoljstvo, ki se širi po državi in se predstavila kot tista politična stranka, ki prinaša resnično alternativo vladni politiki. Borut Pahor je namreč s svojim tretjepotništvom zagotovo ne bo, ampak bo velikokrat podpiral delovanje vlade, češ da druge možnosti sploh ni in da gre za edino pravilno delovanje.