Če bi mi kdo pred dvema mesecema rekel, da bo Pahorju neka anketa v spopadu s trenutnim predsednikom Danilom Türkom namerila kar 62% podpore, mu bržkone ne bi verjel. Pričakoval sem seveda drugi krog in da bo imel svojo možnost zmagati, da bo pobral glasove desnice, ki ji je Türk trn v peti,  a to, kar se godi zdaj, kliče po temeljitem premisleku.

Namreč, vsi tisti ljudje, ki so pred letom dni pljuvali po Pahorju in ga imeli za poštenjaka, a največjega nesposobneža, mu zdaj namenjajo svoje glasove. Oziroma, vsi gotovo ne, večina pa očitno, saj drugače ne gre pojasniti podpore njegovi vladi na njenih izdihljajih pred predčasnimi volitvami, podpore njegovi stranki na predčasnih volitvah, kopice negativnih komentarjev, ki so leteli v njegovo smer in zdaj te podpore, ki kaže na to, da bo preprosto pometel z nasprotnikom. Le kje so zdaj tisti, ki so še pred časom zatrjevali, da se bivši predsednik socialnih demokratov s svojim pristopom kampanji gre politični cirkus? Sploh tisti, ki odkrito podpirajo Türka, ki kot plačani analitiki in komentatorji in raznorazni strokovnjaki, vedno priročno vabljeni k izražanju svojega mnenja na televiziji, radiju ali v tisku, pristransko navijajo za eno stran? Verjetno od jeze skačejo do stropa.

Da, utegne se res zgoditi, da bo poštenjak Pahor zbrisal celotno ’staro’ levico. Zares, LDS, oni so že mrtvi, Jankoviću ni uspelo sestaviti vlade, zdaj bo odletel še Türk, na koncu bo verjetno ostala samo SD in ’stare’ levice (se opravičujem za uporabo tega izraza, ampak tako na najbolj preprosti ravni, je ta uporaba še najboljša, saj bi sicer moral nekaj strani dolgo razglabljati že o samem pojmu levice, desnice in vsega, kar se v določenem trenutku veže nanje) ne bo več. Morebiti pa se tukaj skriva kakšen Božji prst, ki kaznuje tiste, ki so ga rušili za časa njegove vlade, ki ga že prej niso priznavali za voditelja levice, čeprav je imel največjo podporo in ki bi ga najraje zabrisali v koš za smeti pa jim to nikakor ne uspe. Res, le še  en korak je do tega, da v globine zgrmi Zoran Janković in kam bodo potem romali raznorazni strici in tetke? Pa ne, da bi tem tetkam in stricem pripisoval kakšne demonske lastnosti, kakršne jim pripisujejo na desnici, gre pač za zakulisne interese, ki jih je dovolj povsod, ne le v Sloveniji.

A vseeno, razumem, da SD želi zmago svojega kandidata, saj gre na slovenski levici za bratomorno vojno in je pomembno, kdo zaseda ključne položaje. Razumem, da Pahorja podpira kdo, ki želi uspeha tej stranki. Razumem, da obstajajo Slovenci, ki verjamejo, da je Pahor bil dober predsednik vlade, ali pa vsaj ne tako slab in da je pošten in si zato zasluži svoj glas. Ne razumem pa, kako pride do tega premika v glavi pri toliko ljudeh, da se iz nasprotnikov spremenijo v podpornike. In ne, ne moremo tega pojasniti samo s premikom glasov Milana Zvera k Borutu Pahorju, ker pač želijo, da ne zmaga sovrag. Na levici sami prihaja do premika, do ogromnega premika in tudi od tam črpa svojo podporo Pahor. Türkovih pač ni dovolj, ni dovolj tistih, ki menijo, da je bil in bi še lahko bil dober predsednik.

Čeprav ima rdečo kravato, čisto rdeč ni.

Kaj je torej tisto, kar Pahorja tišči naprej? Božja previdnost sama, kajti vse skupaj vedno bolj zgleda kot čudež? Ne, ne bomo se zadrževali pri takšnih nadnaravnih razlagah. Morebiti njegova očarljiva pojavnost za določen del populacije? Jasno je,  da je zelo dober v medsebojnih soočenjih, da je prepričljiv. Če je pred soočenji še zaostajal, mu je s soočenji uspelo nadoknaditi zaostanek in se preseliti v vodstvo. Kaj je storila njegova kampanja dela na terenu? Nekaj zagotovo. Če je tam dobil nekaj sto glasov, je tudi to nekaj. Kaj pa njegovo preteklo delo? Je mogoče, da je del prebivalstva prišel do zaključka, da so reforme, ki jih je ponujal kot predsednik vlade in ki se nam zdaj vračajo z Janševo vlado, bile potrebne in jih ni bilo modro zavreči? Kaj pa njegova spravnost, sredinskost? Si morebiti velik del Slovencev želi takšnega tipa politika, takšnega tipa politike, brez pretirane radikalnosti? Kaj pa če večina preprosto ne ve več kam in kod in le išče najslabšega med slabimi in si bo čez nekaj mesecev v luči zaostrovanja krize spet premislila? Vse to je treba upoštevati, ko razmišljamo o tem, kako je  moglo priti do takšnega velikega premika pri podpori.

Na koncu, naj si drznem s še eno napovedjo. Potem, ko bo Borut Pahor postal predsednik države, potem, ko bo tako imenovana ’stara levica’ uničena, bo sledil nov spopad na levici, med sredinsko držo Pahorjevega tipa in bolj radikalno, rdečo držo nove socialne demokracije, bolj pripravljene na nestabilnost časov, ki tako brezobzirno rušijo temelje stare socialne države po Evropi. Slišalo se bo znova o razrednem boju, o revoluciji, o nacionalizaciji, o parazitih v finančnem sektorju.   Ko se bodo evropska gospodarstva še krčila in ne bo rešitve na vidiku, bo prišel čas bolj radikalnih rešitev, tako na desnici, kot na levici. Sindikati bodo morebiti imeli veliko vlogo pri tem, mogoče pa bo nastalo kaj povsem novega. Zanimivo bo videti, kam se bo tedaj umestil Igor Lukšič. Jasno pa je, da se vse utegne zasukati zelo grdo, da na koncu ne bo več toliko pomembno, kdo ima večjo podporo javnosti, ampak kdo ima bolj goreče in zveste podpornike in je bolj sposoben v ključnem trenutku tudi z nasiljem doseči svoje, medtem ko bo bolj kot ne apatična večina čakala, da se zgodi, kar se mora ali pa se bo razbežala pod prvimi streli.  Da, spominja na trideseta leta prejšnjega stoletja.