Potem, ko so uporniki centralni oblasti v Maliju iztrgali severni del države in so se tam okrepili islamisti, je prišlo do dogovora o vojaškem posredovanju. 3000 malijskim vojakom, se bo pridružilo še 3000 vojakov iz držav  Gospodarske skupnosti zahodnoafriških držav ECOWAS, logistično pa jih bodo podprli Francozi in morebiti še kdo. Glavno vlogo v vojaških operacijah bodo vsekakor morali nositi tuji vojaki, saj je malijska vojska po porazih demoralizirana in bo potrebovala nekaj časa, da se, tudi s tujo pomočjo, znova postavi na noge.

Kot sem že pisal prejšnji mesec:

V primeru Malija lahko govorimo o nezaželenih posledicah vojne v Libiji, od koder so po porazu pobegnili Gadafiju zvesti  vojščaki Tuaregi in potem na severovzhodu izvedli upor za neodvisnost, ki ga centralna oblast pod predsednikom Amadoujem Toumanijem Touréjem ni uspela zajeziti. Tuaregi predstavljajo 10% prebivalstva države. Malijski vojaki, ki so v preteklosti bili deležni ameriške pomoči in urjenja, so nezadovoljni nad vodenjem operacij v katerih so bili poraženi,  marca izvedli državni udar in obljubili prehodno vlado za čas do novih demokratičnih volitev, predvidoma maja naslednje leto. Državni udar so sosednje države obsodile, s čimer so se razmere še zapletle. Po pritiskih je prišlo do kompromisa, po katerem je odstavljeni predsednik odstopil, oblast pa je pripadla predsedniku malijskega parlamenta, Dioncoundi Traoréju. Uporniki so medtem hitro napredovali.

Na uporniškem severu je prišlo do premikov znotraj uporniškega tabora, ki so privedli do prevlade islamistov ali Al Kaide v Maghrebu, ki vodi islamistične skupine, s čimer je ta dobila  močno oporišče v zahodni Afriki, z območja pa so začela prihajati poročila, ki še najbolj spominjajo na divjanje Talibanov v Afganistanu po njihovem prevzemu večine države proti koncu prejšnjega stoletja.

Varnostni Svet Združenih Narodov je soglasno sprejel resolucijo, ki dovoljuje uporabo sile za odstranitev upornikov iz severnega Malija. Kaj bo potem prinesla sama vojna, bo pokazal čas.