Sprva mirni protesti so se sprevrgli v nasilje. Povsem pričakovano.

Kar se je začelo v Mariboru, se je razširilo že na več slovenskih mest, v petek zvečer pa je še dodatno eksplodiralo. Na tisoče protestnikov se je po pozivih na socialnih omrežjih zbralo, da bi izrazili svoje nezadovoljstvo, v Mariboru v ponedeljek nad delovanjem župana Kanglerja in njegovih pomočnikov, v Ljubljani v petek predvsem proti vladi, a tudi proti vsej politični kasti. Koliko je bilo vmes pozivov proti ljubljanskemu županu, ki je nekako na isti ravni, kot mariborski, je težko oceniti, veliko pa jih ni bilo. Navsezadnje se je zbrana množica iz Kongresnega trga začela premikati proti parlamentu.

Enkrat tam, se je začelo. Začel se je nič drugega kot razpad protesta, razpad ideje, da gre za množično vstajo enako mislečih proti priviligirani kasti, ko pa je tudi množica v sebi globoko razdeljena in nima povsem istih interesov. Na površini to vidimo predvsem kot delitev na mirne protestnike, takšne, ki so policistom delili rože in na majhno skupino zamaskirancev, ki so prišli povzročati nerede, a če bi kopali še globlje, sem prepričan, da niti med mirnimi protestniki ni konsenza, kaj se pravzaprav želi doseči. Gotovo, načrti  so, vendar dvomim da pri vseh isti. Kar se dogaja je poenotenje za nek poenostavljen cilj in odstranitev trenutne elite z oblasti to zagotovo je. Kaj pride potem, je drugo vprašanje.

Govorimo lahko o koncu naivnosti ali začetku konca naivnosti, kajti včerajšnji nasilni izgredi, ki so zasenčili zbiranje mirne množice, so pokazali, da ko se nek sistem ruši ali se ga samo napada s ciljem, da se doseže spremembo določene politike, nasilje pogosto ne umanjka. Kako tudi ne bi, saj vendar ni za pričakovati, da bo vlada kar odstopila, parlament pa razšel, če se bo pred parlamentom nabralo 10 ali 20000 ljudi. Mariborskemu županu Francu Kanglerju se tudi maje stolček, a še kar vztraja. Seveda lahko upamo, da politik v nekem trenutku povleče ustrezne zaključke in se umakne, vendar tega nikar ne jemati kot nekaj samoumevnega. Večinoma je oblast tako mamljiva, da se je držijo do konca. To seveda ne velja samo za politike, to je občečloveška lastnost.

Tako je zbiranje množic  čisto lepo, deljenje rožic tudi, a na koncu, ko ni učinka, se najde kdo, ki v roko raje vzame granitno kocko in jo zaluča v prvi simbol režima, proti kateremu protestira. Navsezadnje se lahko proteste gre leta in leta in razdeli na tone rož, policija pa še vedno stoji pred parlamentom in vlado in še kakšno drugo institucijo, ki brez milosti izvaja nove in nove ukrepe, ki ga pehajo v bedo. Takšne, zaradi katere se slovensko gospodarstvo še vedno krči in ni luči na koncu tunela.

V včerajšnjem nasilju je očitno glavna vloga pripadla desničarskim nacionalistom , ki so v svoje namene ugrabili množične proteste, jutri bo to storil kdo drug. Nikar pa pričakovati, da tega nihče ne bo storil. Namreč, videli smo že poskuse nekaterih politikov, da bi zajadrali na vetru nezadovoljstva in se postavili za alternativo. Po drugi strani se širijo govorice, da je provokatorje poslala kar vlada sama, da bi s tem spodkopala proteste. Vse je možno, kajti kar nekaj je načinov, na katere se oblasti borijo proti množičnim protestom, ko jim gre že malo za nohte.

Nikar  pričakovati, da bodo protesti samo mirni in se bodo vsi imeli radi in prepevali prisrčne pesmi. Potreben je razmislek. Ne le, kje smo, kaj nas moti, ampak kaj v resnici pomeni vse to, kar se godi okoli nas in kakšne alternative se nam ponujajo. Ker, alternative vedno so, ne glede na to, kako bi jih nekateri na vso moč radi zanikali in tako za vso večnost potrdili upravičenost neke politike in obstoj nekih političnih elit. Za to alternativo pa se bo treba boriti, kajti jasno kot beli dan je, da enkrat, ko izgine stara politika, pride nova in z njo nov boj, boj za alternativo, ki se bo izvajala. Tedaj naivnost dokončno umre, tedaj, ko postane jasno, da je politika le druga beseda za boj za določene interese, vrednote, moč, oblast…. In da vsi ne mislimo isto!