Berem v Mladininem Globalu članek iz The Miami Heralda, izpod peresa Jima Wyssa, kako je Venezuela od leta 2009 razdelila že 750000 računalnikov imenovanih canaimas, letos bi jih naj 900000, naslednje leto pa še tri milijone.

Ti računalniki imajo 8,9 palčni zaslon, vgrajeno kamero, brezžično kartico in en gigabajt spomina. Imajo tudi že naloženo odprtokodno, v Venezueli razvito izobraževalno programsko opremo. Večino računalnikov so doslej uvozili iz Portugalske, toda zdaj že postavljajo tovarno, ki bo na leto izdelala 500000 canaimasov.

Hugo Chavez se je namreč zavezal, da bo vsakemu osnovnošolcu priskrbel brezplačen računalnik, teh pa je okoli pet milijonov.  Podobne programe poznajo tudi druge države, v Urugvaju so že dosegli, da ima računalnik 98% osnovnošolskih otrok. Ni kaj, pozitivno razmišljanje, ki bo v revnih državah pomagalo otrokom, da tekmujejo s svojimi bolj bogatimi vrstniki v zahodnem svetu, ki lahko imajo dostop do domačega računalnika zavoljo svojih staršev, ne ker bi jim jih morala podariti država. Revščina marsikje po svetu to onemogoča. Če pomislite, imajo potem otroci in mladi odrasli v zahodnem svetu takoj veliko prednost, saj so v stiku z moderno tehnologijo, jo znajo prej uporabljati, so navajeni na njo in potem nimajo takšnih problemov, ko jo morajo uporabiti še za kaj drugega, kot samo za igro. Že starejše generacije imajo na primer težave z računalniki in niso tako prilagodljive, kot mlajše.