V preteklih dneh smo bili priča dvema dogodkoma v Siriji, ki kažeta na to, kako se skuša mobilizirati sirsko in svetovno javnost na stran režima ali upornikov.

V prvem bi naj po poročanju aktivistov vladne sile pobile okoli 100 vaščanov na severu države. Zgodba gre, da so vaščani pred vojaki bežali v neko dolino, ki so jo nato obkolili in obstreljevali z vseh strani.  V drugem sta dva samomorilska napadalca v prestolnici  Damasku udarila na poslopja varnostnih sil, pri čemer je bilo ubitih 44 ljudi, več kot 150 pa ranjenih.

Glede na dogajanje v preteklih mesecih lahko verjamemo obema zgodbama. Da je režim več kot pripravljen kruto obračunavati z uporniki in pobijati neoborožene protestnike, smo že videli. Ker uporu ni videti konca, so posledica vedno hujše kršitve človekovih pravic, mučenja in masakri. Vse, da se režim obdrži na oblasti. Po drugi strani nestabilnost odpira vrata silam, ki so tudi na drugi strani sposobne grozodejstev. Odpira jih tudi radikalcem vseh vrst. Al Kaida v Siriji, ali kakorkoli se takšna sila že naj imenuje, je vsekakor možnost, ne le plod vladne propagande. Ne smemo pričakovati, da bo upor, potem ko bo enkrat pometel z režimom, zgleden glasnik demokracije. Lahko, da bo marsikaj drugega.

Vprašanje, ki se nam vsem postavlja je, ali bo prišlo do tujega posredovanja. Sirija ni Libija, a po slednji se mora strategom zahodnih sil zdeti, da vojna iz zraka s podporo upornikom na tleh niti ni tako zahtevna in draga operacija. Po drugi strani je Sirija del zelo zapletenega območja, na katerem se nahaja tudi Izrael. Kdo ve, kakšne posledice utegne izvati posredovanje. Zato se nikomur ne mudi v vojno.

Kakorkoli, sirski režim je oblegan in bo v prihodnje prisiljen v še hujše zatiranje, a to ne pomeni, da bo izšel zmagovit. Če ni prišlo do umiritve po vseh teh mesecih, zakaj bi potem v prihodnje? Odpor režimu je tako močan, da ga ne zlomi niti največja krutost. Seveda, lahko smo prepričani, da upornikom zdaj že pomagajo tudi zunanje sile, jih urijo in jim dobavljajo orožje. Glede na stališča najpomembnejših igralcev v regiji in v svetu, je takšnih zaveznikov kar nekaj, od Turčije na severu, do arabskih držav, ki ne marajo itanskega zaveznika v Siriji, do ZDA, ki bodo podprle sovražnike svojega sovražnika. Morebiti je s tem še najbolj nezadovoljen Izrael, saj ni možno predvideti, kaj pride dan potem. Navsezadnje znajo nesposobni diktatorji, ki ohranjajo mir, biti bolj uporabni od vročičnih demokracij.