V okvir tistega, da vsi ne mislimo enako in da ne obstaja neka skupna fronta 99% prebivalstva proti 1% pokvarjene, skopuške elite, ki je vsega kriva, je mogoče uvrstiti tudi  željo člana Državljanjske liste, mag. Blaža Kujundžiča iz Škofje Loke, po hitrem zmanjšanju javnega sektorja v letu 2013.

Takole je zapisal na sam dan prve vseslovenske vstaje:

Danes bodo protesti, vseljudska vstaja. Proti komu? Proti tistim, ki so v zadnjih 22 letih potrošili več kot je bilo ustvarjenega in bo zdaj treba to vrniti. Proti tistim, ki so zadnjih 22 let volili in podpirali vlade, ki so lastništvo nad gospodarstvom prepustile ljudem, katerih velik del te lastnine ne zna uporabljati poleg svoje tudi v skupno korist in ki ne zdrži mednarodne konkurence.

Če ne veste, kam pes taco moli, še tole:

Slovensko gospodarstvo več kot 100.000 zaposlenih v javnem sektorju ne more vzdrževati. Z vidika regulacije družbe jih več tudi ni potrebnih. Dokaz za to je stanje leta 1993, ko je Slovenija že oblikovala svoje državotvorne funkcije, napihovanje, podkrepljeno z gospodarsko rastjo po letu 1993 pa se še ni bilo začelo.

Zdaj je v javnem sektorju 160.000 zaposlenih. Posledica tega je neuravnotežen proračun. Posledica tega je naraščanje javnega dolga, ki se bo iz letošnjih 19 mia eur do konca leta 2014 dvignil na 21 mia eur. Posledica tega so ubijalske obresti, ki nas lahko zlomijo. Posledica tega je nevzdržna prereguliranost in zbirokratiziranost družbe nasploh in poslovnega podsistema še posebej.

Za razliko od nekaterih bolj gorečih nasprotnikov vseh političnih opcij, zdaj ne bom vpil, da je gospod Kujundžič gotof. Le ugotovil bom, da se z njim ne strinjam in bom iz tega potegnil zaključek, spet, da vsi ne mislimo enako. Jaz vidim poglavitni problem v krčenju gospodarstva in nedelovanju finančnega sistema ter v pretiranem varčevanju, ki pri nas in po Evropi uničuje potrošnjo in s tem zavira gospodarstvo bolj, kot celo velik javni sektor. Zame gre za negativno spiralo navzdol, po kateri bo javni sektor pač vedno prevelik, saj se bo gospodarstvo krčilo s krčenjem potrošnje, potrošnje, ki jo lahko zagotovi kakšen uspešen tuji trg ali pa le država. Zame zadolženost ne predstavlja poglavitnega problema, poglavitni problem predstavlja gospodarska rast, oziroma pomanjkanje le te.

S čimer ne pravim, da ne bi bilo pametno javnega sektorja skrčiti in narediti bolj učinkovitega. Zavedam se, da se javna uprava že nekaj let krči, za kar gre zahvala predsedniku politične stranke, ki jo gospod Kujundžič zastopa, medtem ko se  število zaposlenih drugje po javnem sektorju, recimo v šolstvu, veča. Še so rezerve. Toda mar, ko se gospodarstvo krči in ni delovnih mest, še več brezposelnih komu koristi? Ne bi gospodarstvu, kljub večanju zadolženosti, bolj koristili nižji davki, manj birokratskih ovir in delujoč finančni sektor? Pa to je tako ali tako evropska zgodba, ki je rešljiva le na skupni ravni in s pametno uporabo evropske centralne banke.

Ko je enkrat vse to povedano, pridemo do razhajanja mnenj. Jaz osebno seveda ne bi volil Državljanjske liste, gospod Kujundžič je njen član in ima vso pravico misliti, kot misli. Ni edini član, niti edini podpornik te stranke in na koncu pridemo do tega, kar nam naš parlamentarni sistem vsakodnevno kaže, do več političnih strank, ki zagovarjajo različne rešitve. In to je prav, saj se le tako izraža volja ljudstva. Še enkrat, čeprav bi nekateri to radi verjeli, ljudstvo ne razmišlja enako, ni neka homogena gmota, ki jo zlorablja politična elita.  Je razdeljeno. Ta razdeljenost ni posledica manipulacij, je posledica različnih vrednot, pogledov na svet, izkušenj, interesov. Politične stranke so posledica te razdeljenosti, ne obratno.

Če hočemo obdržati svojo svobodo in se ne utopiti v totalitarizmu skupne volje, ki jo kakopak definira le en del družbe, še naprej potrebujemo institucije, skozi katere se ta razdeljenost izkazuje in deluje v sistemu zavor in kontrol, bodisi skozi delitev na pozicijo in opozicijo, sodno, izvršilno in zakonodajno oblast, skozi ustavo in ustavno sodišče, skozi delitev države in cerkva in tako dalje. Mnogokomu se tak političen sistem zdi aboten, ker se mu zdi, da ne more bolj odločno vplivati na potek dogodkov, da ne more sam odločati, a vsak takšen si mora sam pri sebi premisliti, ali ne obstaja razen njega še veliko ljudi, ki sistemu nasprotujejo iz istega razloga, a imajo povsem drugačne zamisli. Čeprav radi verjamemo, da smo racionalna bitja, tudi skozi debato zelo težko pridemo do popolnega strinjanja, zaradi česar je povsem jasno, da bodo ob vsaki odločitvi nekateri zadovoljni, drugi pa ne. S tem ni nič narobe. Paziti moramo le, da imamo zavarovanih čim več pravic in svoboščin posameznika, da se lahko ta čim bolj svobodno razvija in išče svoje poti do sreče, dokler ne škoduje drugim in to nam mora zagotavljati ustrezna zakonodaja in hkrati tudi določena distanca države do vmešavanja v zadeve posameznikov. Rabimo neko skupno osnovo, vse drugo je potem že lahko področje razhajanj.

Politični sistem, torej boj na polju skupnega, ko se skupna sredstva namenja v točno določene projekte, s katerimi se del ljudstva strinja, del pa ne, ko se določa zakonodaja, ki se je moramo vsi držati, je treba obdržati v obrisih, v kakršnih se nahaja zdaj. Je prostor za popravke, na primer za možnost odpoklica župana ali poslanca, za referendume o določenih odločitvah vlade, za predloge zakonov, ki pridejo s strani raznih iniciativ, prostor se mora najti tudi za večjo lokalno samoupravo in večjo vključenost ljudi v odločitve, ki se jih na tej ravni neposredno tičejo, za enakopraven dostop različnih idej do medijske izpostavljenosti, a s predstavniško demokracijo na državni ravni, kaže še malo potrpeti. Gotovo moramo poskrbeti tudi za boljšo zakonodajo in posledično boljše delovanje sodstva, za izgon vseh vrst lumparij in neumnosti, ki se nam dogajajo, toda to še ne pomeni, da moramo kar zrušiti cel sistem, ne da bi vedeli, s čim ga pravzaprav nadomestiti.

Če gremo še dalje, je jasno, da mora tisti, ki na svobodnih volitvah dobi mandat za vladanje, v slovenskem primeru se to zgodi po seštevku podpore tistih političnih strank, ki imajo skupaj večino, imeti tudi določeno možnost, da v resnici vlada in uresničuje program, ki ga je obljubil volivcem. Čeprav poraženci volitev temu programu nasprotujejo, to še ne pomeni, da je na mestu vsesplošna blokada, kajti tako ni mogoče delovati. Če se vsako odločitev blokira, obstojimo na mestu in to govorim kot nekdo, ki mu delovanje te vlade nikakor ni po godu, a se zavedam, da ima kmalu priti alternativa, ki jo bom bolj podpiral in ki se utegne znajti v isti blokadi, tudi z uličnimi protesti. Spet, tudi ulični protesti znajo biti na mestu, vendar le, če prinašajo pravo alternativo, ki jo je mogoče potem preveriti na svobodnih volitvah, kjer odločajo vsi, ki se jih udeležijo, ne pa neka bolj aktivna manjšina na ulicah in trgih. Prav zaradi pomanjkanja takšne alternative ne morem več podpirati protestnega vrenja po Sloveniji, kar pa spet ne pomeni, da ga v prihodnje ne bom, če se bo iz njega izluščilo kaj konkretnega.

Močno podpiram predstavniško demokracijo, ker ne vidim delujoče alternative, ker jo vidim kot odsev naše razdeljenosti in kot sredstvo, da se to razdeljenost spoštuje in ne zatira drugačnosti, do česar lahko vodi direktna demokracija, brez ovir, ki ji jih lahko podstavi prisotnost opozicije ali ustave in drugih institucij liberalnega sistema.  Vsakemu, ki bi spreminjal svet, svetujem, da zbere ljudi, ki mislijo enako, se organizira, pripravi program in se potem na tržišču političnih opcij spopade za podporo ljudstva. Če ga bo le to podprlo, bo svoje zamisli lahko začel uresničevati, če ga ne bo, bo morebiti celo upravičeno slabe volje, a bo to moral sprejeti kot znamenje svojega drugačnega razmišljanja od večine in se bo moral zadovoljiti s tem, da ga zaradi drugačnega razmišljanja nihče ne sme preganjati.