Protestno vrenje v Sloveniji je na dan naplavilo tudi kar nekaj alternativnih misli, če nam že ni postreglo z dodelanim alternativnim sistemom, niti ne s klasičnim voditeljem upora, ki bi mu bilo mogoče slediti. Na Delovi strani Revolt in alternativa je mogoče prebrati  nekaj predlogov. Vzel sem si čas in prebral vse.

To, kar veje iz večine predlogov, je najprej hudo razočaranje nad političnim razredom, ki nam vlada, hkrati pa tudi nad predstavniško demokracijo. Menim, da za vsem stoji temeljna napaka, misel, da je vse narobe s političnimi elitami, nič pa z ljudstvom, kajti le iz tega je mogoče izpeljevati toliko želja po bolj neposredni demokraciji. Hkrati gre za spopad med liberalizmom in demokracijo. Namreč, če liberalizem stoji na pravicah posameznika, na zasebni lastnini, ustavi kot najvišjem zakonu, predstavniški demokraciji, prostem trgu, kapitalizmu, stoji demokracija bolj na socialističnem pojmovanju skupnosti, ki večinsko odloča o tem, kam naprej. V politično gospodarskem sistemu, v katerem živimo, sta demokracija in liberalizem poročena, lahko pa da živimo v prelomnih časih njune ločitve, ko množicam ni več dovolj, da živijo pod oligarhijo, ki jim vsakih nekaj let na voljo daje svobodne volitve, na katerih lahko izbirajo svoje predstavnike.

Izmed bolj posrečenih predlogov, za katerega gre upati, da bo uveljavljen, sodi ljudska nezaupnica, ki državljanom omogoča, da tudi mimo rednih rokov volitev odpokličejo tiste svoje predstavnike, za katere mislijo, da delajo izrazito slabo.  Še več je takšnih zamisli, ki stavijo na več  neposredne demokracije in nadzora nad političnim razredom, v smislu, da se zelo omejuje moč tega razreda, sploh političnih strank. Tudi z omejevanjem mandatov ali z izžrebanimi predstavniki.

Glavna smer, ki veje iz teh predlogov, tudi na gospodarskem področju, je radikalno levo, kar se mi zdi zelo pozitivno. Menim, da je glavna baza protestov, ki smo jih deležni, razočarani, levičarsko usmerjen državljan, ki se ne najde v bolj sredinsko usmerjeni Pahorjevi in Lukšičevi SD in ga tudi Jankovićev PS ne zmore mobilizirati. Ne moremo temu reči  komunizem ali socializem, ampak sedanjim časom primerno levo usmerjenost, ki delno črpa iz zgodovine, večinoma pa iz demokratičnega prebujanja, liberalnih idej na ravni družbenih odnosov, na ravni ekonomskih pa bolj socialističnih in antikapitalističnih.  Na ravni celotnega političnega prostora, je jasno, da ta baza ne predstavlja večine, ampak morebiti tam okoli 30 – 35% in tukaj se lahko nahaja temelj nove politične stranke. Že pred časom sem napovedal, da bo potem, ko bo Pahor lastnoročno zmlel svoje nasprotnike na levici, tako imenovane strice iz ozadja, ko bo SD postala prevladujoča sila in bo PS postala nepomembna, prišel čas za novo, bolj radikalno levico, ki se bo tako lahko tudi upravičeno imenovala in levičarstva ne bo nosila kot fasado. Menim, da smo v časih porajanja te nove sile.

Dinamika protestov in rezultati javnomnenjskih anket kažejo na to, da ima politična desnica pri nas v SDS močno jedro od 20 do 30% državljanov, da je mesta tudi za krščansko stranko, kakršna je NSi, čeprav ima ta veliko manj podpore in da je na sredini prostor še za SLS. Skupaj govorimo o skoraj tretjini prebivalstva. Na drugi strani se je Pahorjeva opcija usidrala na zmerni levi in vedno bolj sili proti četrtini volilnega telesa. Kar ostane, so obrobne stranke, apatično prebivalstvo, ki nikoli ne bo volilo za nikogar, ker ga politika pač ne zanima in okoli tretjina prebivalstva, ki išče novo alternativo. Na predčasnih volitvah  se je ta tretjina hitro premaknila v Jankovićev tabor, s porajanjem kakšne nove politične sile se utegne kmalu v novo stranko, če pač ne bo ostala omejena na protestno gibanje. Čeprav, prigoda TRS-a, ki se zdi kot politična stranka, ki še najbolj povzema vsaj v večini zgornjih tekstov izražene želje, kaže na to, da brez neke prepoznavne osebnosti, takšna stranka lahko zelo hitro pade pod parlamentarni prag, po drugi strani pa protestno gibanje, če ne naredi koraka naprej, tvega propad.

Kot sem že zapisal, se mi zdi ta radikalno leva smer pozitivna, saj nam prinaša resnično alternativo, potem ko smo že predolgo ždeli v bolj ozkih okvirih političnega razmišljanja, ki ni dovoljevalo pravega odstopanja in niti prave izbire. Poenotenja državljanov takšna nova izbira seveda ne more prinesti, a potem, saj niste verjeli, da je le ta možna. Po vseh teh letih parlamentarizma in pogostih nesoglasij celo na ravni navadnih državljanov, ki za svoje prepire niso potrebovali politike, ker so vzroki zakopani globoko v njih, bi lahko že bilo jasno, da poenotenja, razen pri čisto preprostih ciljih, ne more biti in da je zavoljo tegs, predstavniška demokracija s političnimi strankami še najboljša izbira.

Vprašanje je torej, ali nismo pred formiranjem slovenske Syrize.

V naslednjih dneh se bom gotovo dotaknil in pisal o katerem od predlogov, moje upanje pa je, nič kaj veličastno, da bomo iz tega nezadovoljstva prišli obogateni vsaj za kakšno pozitivno spremembo.