Kadarkoli v katerikoli afriški državi izbruhne konflikt, se moramo spomniti, kako so na temnem kontinentu nastajale države in kako so se vlekle meje. Redkokje drugje na svetu je toliko ravnih črt za meje, kot ravno v Afriki in tudi ni toliko različnih ljudi pod isto streho, kot v nekdanjem peskovniku evropskih kolonialnih imperijev. Tako je tudi z Malijem, kjer Francozi skupaj z zavezniki skušajo ustaviti nadiranje islamističnih skupin proti prestolnici Bamako in potem sčasoma odstraniti to grožnjo tudi iz severnega dela države.

Če pogledamo zgodovinsko, so te kolonialne izpostave velikih evropskih sil služile predvsem za lažje izkoriščanje lokalnih naravnih resursov in za nadzor na velikim ozemljem. V dnevih svoje slave je Francija tako nadzorovala ogromno področje zahodne Afrike, v katero se je štel tudi Mali. Države, ki so nastale po neodvisnosti, so bile umetne stvaritve, v katere temelje so bile zapisane težave sobivanja različnih skupnosti. V Maliju se to vidi v primeru Tuaregov na severu države, ki so po prihodu številnih izkušenih in dobro oboroženih borcev po padcu Gadafija v Libiji, izvedli uspešni upor proti centralni oblasti v Bamaku in razglasili neodvisnost. Islamisti so ta upor le ugrabili in nas privedli do trenutka tujega posredovanja.

Države, ki jih sestavlja mnogo različnih verskih in etničnih skupnosti imajo pogosto težavo le te združiti pod eno zastavo, pri čemer ni diskriminacije  in se vsi počutijo doma. Švicarjem je v Evropi to uspelo, a če pogledamo malo dlje po stari celini, vidimo da se še zdaj Baski upirajo za svojo samostojnost in da na Severnem Irskem pogosto  izbruhnejo kakšni spopadi. Afrika bi  v resnici po osamosvojitvi izpod kolonialnih škornjev morala videti nastanek veliko povsem novih držav, s povsem drugačnimi mejami, da bi nastale bolj homogene družbe, kar pa se ni zgodilo, oziroma se dogaja zelo počasi, kot na primer v Južnem Sudanu, ki je postal neodvisna država pa v Eritreji, ki se je odcepila od Etiopije. Druge države ostajajo v nespremenjenih mejah, s številnimi konflikti, ki znajo biti izredno krvavi, kot tisti v Ruandi, ali pa neskončna zgodba trpljenja Konga.

Prav zato je treba biti vedno previden, ko gre za posredovanja zahodnih sil v notranje zadeve drugih držav, tudi če le ta posredovanja podpirajo celo lokalne oblasti. Vmešavanje od zunaj namreč ne more biti nadomestek za  reševanje problemov od znotraj, ki so ga dolžne elite in prebivalstvo držav, v katerih se porajajo problemi. Tuje sile imajo tudi pogosto še druge interese, razen javno razglašenih in niso imune na povečevanje svojega vpliva na delovanje držav, v katerih posredujejo.