V znanstvenofantastičnem animiranem filmu  iz leta 2007, Terra, je človeštvo po uničenju Zemlje na iskanju novega doma. Potem, ko so uničili svoj planet in še Venero in Mars povrhu, se preživeli ljudje v ogromni vesoljski ladji po dolgih generacijah potovanja, znajdejo pred planetom Terro, ki ga poseljujejo miroljubna bitja. Ta nimajo potrebe po vojni in živijo v sozvočju z naravo, a ljudem tega ni mar. Vse kar hočejo, je pridobiti nov svet, na katerem bi se lahko končno ustalili.

Zgodba sama je dokaj kičasta in izvedba ni ravno posrečena. Kar izvemo je, da so tudi prebivalci Terre imeli svojo mračno, bojevniško preteklost in še skrivajo orožje, s katerim se lahko zoperstavijo agresivnemu preostanku človeštva. Lekcija, ki jo lahko dobimo še iz takšnega filma je, da je bolje biti pripravljen na spopad s sovražnikom, ki najprej gleda na svoje interese in mu ni mar cene, ki jo morajo plačati drugi. Vsa narava našega planeta je čisti dokaz za to in četudi na podlagi enega sveta ne moremo sklepati na vso vesolje, je vsekakor mogoče, da se v teminah tam zunaj, če je življenje razširjeno še drugod, skrivajo kakšne mračne sile. Sile, ki, podobno kot kakšna človeška združba, ali pa malo bolj razigrana mačka, ne pozna nobene milosti in razume le govorico sile.

Če se osredotočimo le na naš svet in opustimo misli na sposobnost obrambe pred kakšno napredno civilizacijo, ki bi bila sposobna preiti čez mogočne daljave kozmosa, je jasno, da tudi na tem planetu ni najbolj modro biti neoborožen, če že nisi ravno naseljen na najbolj nepomembnem področju, brez naravnih resursov, ali pa imaš srečo, da te v okrilje vzame kakšna večja sila, v zameno za prijateljstvo ali kakšno vojaško oporišče in izgubo dela suverenosti.

Prav zavoljo tega ima velika večina držav tega sveta svoje oborožene sile in je namenjanje sredstev v obrambne namene visoko na spisku tudi v zelo revnih državah. Pacifizem je tako zelo ljubka filozofija, ampak spoznanje nemoči zna biti zelo boleče, enkrat ko se na obzorju pojavi resnično krut sovražnik. V teh časih, ko največja vojaška sila v svojih vojnah pazi, da postransko škodo in žrtve med civilisti drži v znosnih mejah, se to mogoče celo zdi neumno razmišljanje, ampak ni še minilo stoletje od časov, ko se je na vzhodu stare celine bila vojna popolnega uničenja. Postranske škode tam ni bilo nobene, v totalni vojni so bili cilji vsi, tudi otroci. No, niti tako daleč nazaj v preteklost ni treba gledati, vojno popolnega uničenja neke etnične skupnosti smo pred leti gledali tudi v Ruandi in v Bosni in Hercegovini.

Če bi v naših časih prišlo do vojne med velikimi silami, bi bile izgube, ob uporabi najbolj modenrega orožja, katastrofalne in Irak, Afganistan in Gaza bi se resnično zdele podobne malo večjim policijskim akcijam.

Zato mora imeti vsaka država vsaj nekaj obrambnih sposobnosti in če jih nima dovolj za samoobrambo pred resnično velikimi zverinami vojaškega sveta, mora težiti k povezovanju z drugimi, s katerimi lahko skupaj zagotavlja svojo varnost. Za Slovenijo se takšne povezave trenutno najde znotraj EU in NATO pakta, ne glede na vse pomanjkljivosti obeh organizacij, v prihodnje pa se to lahko zgodi v okviru kakšnega drugega zvezništva. Če so časi bolj miroljubni, je dovolj le simbolična obramba, če se zaostrijo, so potrebne večje vojaške sile. Majhnost seveda ni izgovor za pasivno čakanje na smrt.