Laris Gaiser na Siolu piše o BRICS, kot so poimenovane Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika. Gre za države, ki predstavljajo hitro rastoča, večja gospodarstva in hkrati države, ki se hitro razvijajo tudi na drugih področjih, s tem pa predstavljajo neko protiutež  zahodnim velikim silam.  Pri tem Gaiser pravilno ugotavlja, da države BRICS kot nek blok sploh ne obstajajo, ampak so le poimenovanje za zelo raznoliko druščino.

Dežele BRICS, čeprav jih vsi obravnavamo z določeno stopnjo naklonjenosti, v resnici ne obstajajo. Brazilja ima lastne interese. Indija je prišla sama do izraza v zadnjih letih zaradi zahodne podpore, kot protiutež Kitajski. Rusija želi biti samosvoja sila, Južnoafriška republika lahko igra določeno vlogo le v Afriki – ki je periferija mednarodnih odnosov –, Kitajska pa je dozorela in šla po svoje! Kitajska postaja gigant in končno analitiki v ZDA dobivajo tako močno zaželenega “nasprotnika”.

Gre za proces spreminjanja našega sveta iz enopolarnega, v takšnega z več centri moči, za premik iz sveta ene velike sile, v svet koncerta velikih sil, ki je podoben tistemu izpred prve svetovne vojne v Evropi.  Da se bo to zgodilo in da ameriška era ne mora trajati v nedogled, je bilo jasno od samega začetka prevlade te velike sile, potem ko je razpadla Sovjetska Zveza. Le trajalo je več kot desetletje, da so se začeli jasneje kazati obrisi novega reda. Namreč, naslednica Sovjetske Zveze, Rusija, je morala slej ko prej priti iz tiste velike luknje, v katero so jo pahnile ponesrečene reforme in izguba pomembnega deleža prebivalstva in strateško pomembnega ozemlja in to se je za časa Putina tudi zgodilo. Kitajska je po svojih reformah zagnala fascinantno hitro gospodarsko rast in bo kmalu največje gospodarstvo na svetu, vojaški razvoj pa sledi. Indija ima več kot milijardo prebivalcev in je že zavoljo svojega večnega rivalstva s Pakistanom, vojaško dobro pripravljena. Brazilija je skorajda hegemon j. Amerike, čeprav se tako niti ne obnaša. Le Južna Afrika resnično nima potenciala za veliko silo. V to skupino potencialnih velikih in srednjih sil bi lahko dodali še kakšno Indonezijo in Turčijo.

Ne vem, če se lahko strinjam z Gaiserjevo oznako (in mogoče se motim pri razumevanju in to pripisuje le ameriškemu dojemanju sveta)  sveta kot bipolarnega, v  katerem ZDA pač potrebujejo sovražnika. Ne verjamem namreč, da je svet, kot se poraja, mogoče razumeti v kontekstu neke nove hladne vojne, saj ne obstajajo tako ostre delitve in je prej pričakovati gradnjo zavezništev in prehajanje med tabori. Kitajska in ZDA so res lahko največji gospodarski in vojaški velesili, toda to še ne pomeni, da bosta okoli njiju nastala dva konkurenčna bloka. V Aziji Američani že izkoriščajo nekatere nepsorečene poteze vladarjev srednjega kraljestva in gradijo veliko zavezništvo, s katerim skušajo omejiti kitajski vpliv, ne pomeni pa to, da recimo v prihodnosti ne bo prišlo do kakšnega sovpadanja interesov proti rusko-indijskem zavezništvu,  ali da se ZDA ne bodo povlekle v nov izolacionizem in bo Kitajska z Rusijo postala neko jedro kontinentalnega imperija, proti kateremu se bodo zoperstavili Indijci, Evropejci in druge manjše države na periferiji. Možnosti je veliko.

Ne, BRICS ne obstajajo kot nek tabor, ki bi ga družili isti interesi, razen morebiti tu in tam v kakšnih pogajanjih z zahodnim svetom. V neko globlje zavezništvo zagotovo nikoli ne bo prerasel. Veliko vprašanje celo je, ali bo v globlje zavezništvo kdajkoli prerasla Šanghajska organizacija, ki jo tvorita Rusija in Kitajska in države Centralne Azije in ki je od začetka veliko obetala.