Razlogi, zakaj Evropa, in tukaj mislimo predvsem na EU in njene članice, vojaško ne dosegajo ameriških zmogljivosti, kljub skupno primerljivo enakemu skupnemu BDP, so znani. Gre predvsem za politične razloge, saj Evropejci za oborožene sile niso pripravljeni namenjati velikih sredstev, po drugi strani pa razdeljenost vodi do tega, da imamo Evropejci pod orožjem veliko število vojakov, a podvajamo zmogljivosti.

Ne obstaja neka skupna evropska vojska, kar lahko vidimo tudi v operacijah po svetu, ko govorimo o francoski ali britanski udeležbi, ne o operacijah EU, čeprav se tudi na tem področju premika k večji povezanosti. Če pogledamo Mali, so v prvi bojni vrsti Francozi, EU je daleč od zadaj z obljubami o urjenju malijskih oboroženih sil.

Anne Applebaum v National Postu piše o tem, da je Evropa nova supersila. Od kod izhaja njeno razmišljanje, ni težko razumeti. Pod Barackom Obamo je prišel čas delnega ameriškega odmika od svetovnih problemov, kar lahko vidimo v drugotnih vlogah v vojnah v Libiji, Maliju in Siriji in postopnem umikanju iz Afganistana. Gre seveda tudi za strateško preusmeritev na vzhodno Azijo, kjer raste nova velika sila Kitajska, ampak posledice Bushevih vojn in zadolževanjem ter gospodarske krize, so vidne. ZDA bolj modro izbirajo svoje vojne.

To pomeni, da se pojavlja potreba po neki drugi zahodni sili, ki bi zagotavljala stabilnost in prevlado zahodnega gospodarsko političnega sistema v svetu in to so lahko le evropske sile.

Problem s tem razmišljanjem je seveda, da državljane evropskih držav nihče ni vprašal, ali želijo biti svetovni policisti. Sploh v časih hude gospodarske krize se to zdi povsem neumestno vprašanje. Res je, da tudi v takšnih časih ni nemogoče dvigovati izdatkov za obrambo, a vprašanje je, le čemu bi to počeli? Če bi naj EU bila nadomestek za imperialne ZDA, potem je to vsekakor slabo. Ne, Unija bi morala najprej skrbeti za varnost svojjih držav članic, medtem ko bi na zunaj morala paziti, da se ne spremeni v veliko silo, ki mora posredovati prav vsepovsod in pri tem zapravljati življenja svojih vojakov in  ogromna sredstva, ki bi lahko šla v druge namene. Če že, potem je treba skrbeti še za varnost v soseščini, absolutno pa je treba preprečiti, da bi si Evropejci v svetu prislužili enak status, kot ga imajo Američani, z vsem sovraštvom in nasprotovanjem vred.

V tem trenutku Evropa ni nova supersila, ker niti o tem, da bi obstajalo nekaj takšnega, kot Evropa, razen v geografskem smislu, ne moremo govoriti. Politično je vse skupaj še vse preveč nepovezano, vojaško tudi, le na gospodarskem področju gre za resničnega kolosa. Posredovanja posameznih držav članic v svetovne probleme niso dokaz za neko evropsko vojaško premoč.