Morebiti sem o tem že pisal, a nič ne de, kajti na kakšno stvar je dobro večkrat opozoriti. Na predsednika republike, Boruta Pahorja, je bilo zadnje čase naperjenih nekaj puščic, da dovolj odločno ne obsoja določenih izjav in dejanj, ki smo jim bili priča. Na kratko, od njega predvsem v protestnem gibanju in v političnih silah, ki skušajo na tem gibanju največ pridobiti, pričakujejo, da ostro obsodi predsednika vlade Janeza Janšo in se proti trenutni vladi vede bolj konfliktno.

Upam si trditi, da gre večinoma za ljudi, ki Boruta Pahorja sploh niso volili in so še zdaj razočarani, da ni zmagal prejšnji predsednik. Gre tudi za ljudi, ki trenutnega predsednika republike mečejo v isti koš, kot veliko večino političnega razreda pri nas in bi najraje videli, če bi se pojavile povsem nove osebe in vse skupaj nadomestile.

Kar je vse prav in lepo, ampak da bi to dosegli, se morajo najprej pravilno organizirati, ponuditi alternativne programe in osebnosti in potem zmagati na volitvah.

Sam sem mnenja, da Borut Pahor s svojimi odzivi povsem opravičuje zaupanje, ki so mu ga dali volivci na svobodnih in demokratičnih volitvah. Če bi ravnal drugače, če bi postal le še eden izmed jeznoritih borcev v tej naši politični komediji, bi si mislil toliko slabše o njem. Mislil bi si, da je v teh prelomnih časih nedorasel funkciji predsednika republike in da gleda predvsem na koristi le enega dela prebivalstva, za katerega niti tega ne vemo, kolikšen pravzaprav je in za katerega je skorajda jasno, da ga sploh volil ni. Namreč, protesti so eno, preštevanje na volitvah pa drugo.  Kot predsednik republike je Pahor tudi pravilno ugotovil, da je pred nami izbira pomiritve in iskanja nekih skupnih točk, ali pa še večji konflikt. Jaz bi dodal, da morebiti celo državljanjska vojna. ‘Ali bomo šli v smer poglabljanja političnih razlik in s tem morda tudi narodovega razkola ali pa bomo prav zaradi razlik, ki jih je treba spoštovati, ob potrebni strpnosti krenili v smer iskanja tistega, kar nam je vendarle skupno,’ je izjavil.

Upam si trditi, da nas čaka le še hujša kriza in celo nasilje, ko se tudi protestnemu nasprotna stran vedno bolj organizira, kar dokazuje že zborovanje ZZR v Ljubljani. To je, vsaj tako kaže, le začetek, nekakšna preslikava Ukrajine in oranžnega in belo modrega tabora, ko so si privrženci ene ali druge strani stali nasproti in merili moči, kdo bo na koncu predsednik, Juščenko ali Janukovič. A to ne pomeni, da navijam za takšno razdeljenost in da želim, da jo politiki, sploh tisti pomembnejši, še poglabljajo. Predsednik vlade to že počne, počel je to že prej, ko je še bil v opoziciji in mu je uspelo ustvariti politično opcijo, ki na negativnosti in razdvajanju in sovraštvu pravzaprav živi. Kaj nam to prinaša, vidimo vsak dan.

Nobenega razloga ni, da bi to moral početi še predsednik republike. Zato menim, da Borut Pahor deluje pravilno in upam, da se tudi v prihodnje ne bo dal vpeti v voz sovraštva, ki vozi po Sloveniji.