V Osnovah praktične politične ekonomije: razlika med socializmom in socialno demokracijo, Jernej Amon Prodnik pojasnjuje razlike med socialisti in socialnimi demokrati, kar je v teh nestabilnih časih pomembno poznati.

Pri tistih, ki vse svoje politične nasprotnike na levem političnem polu ozmerjajo za socialiste, ne gre toliko za neznanje, kot prej  za željo očrniti konkurente in se predstaviti za borce za tržno gospodarstvo, svobodo  in kar je še tega, kar se izkorišča za doseganje volilne podpore v političnih strankah in pri političnih igralcih, ki sami sebe uvrščajo med libertarce, konservativce, republikance, prave demokrate…

Biti socialist naj bi bilo namreč samo po sebi nekaj slabega, nekaj kar spada v preteklost in čemur se je zato potrebno v najboljšem primeru posmehovati, v najslabšem pa demonizirati.

V časih, ko je rdeča barva vedno bolj popularna, se dogaja predvsem slednje, saj ob množicah, ki se zbirajo po evropskih mestih in zahtevajo konec kapitalizma ali vsaj njegovo radikalno omejitev, posmehovanje ne deluje več. A naprej k temu, kaj je socialna demokracija in kaj socializem.

Analitično in tudi praktično social-demokratski program sobiva s kapitalistično ureditvijo, vendar izjemne deviacije kapitalizma, ki jih lahko posebej očitno spremljamo tudi danes, omejuje z redistribucijo družbenega bogastva. Povedano drugače: socialdemokratska paradigma je ena izmed možnih usmeritev znotraj še zmeraj kapitalističnega politično-ekonomskega sistema. Redistribucijo primarno opravlja prek davščin, precejšen del ključnih delov gospodarstva pa ohranja v javni (državni) lasti. Ta politično-ekonomska ureditev torej ohranja relativno obsežen javni sektor ali pa občuten del gospodarstva na kakšen drugačen način ločuje od kapitalističnega trga in blagovne menjave.

Socializem to ni.

Celovita socialistična politično-ekonomska ureditev družbe po drugi strani predpostavlja podružbljanje (največkrat v obliki nacionalizacije) velike večine proizvodnih sredstev in tudi distribucijskih kanalov. Razlika med social-demokratskim javnim lastništvom nad proizvodnimi sredstvi in socialističnim lastništvom je v tem primeru predvsem kvalitativna; če je v primeru prve ureditve v javni lasti le del gospodarstva, največkrat tisti del, ki se dojema za najpomembnejšega (in sicer za funkcioniranje tržnega gospodarstva) pri drugi ureditvi to velja za večino gospodarstva. V ureditvi, kjer je velika večina proizvodnih sredstev v družbeni lasti, namreč ni potrebe po naknadni redistribuciji ustvarjenega bogastva prek davščin, saj je lastništvo nad proizvodnimi sredstvi in samim družbeno ustvarjenim bogastvom vsaj nominalno že v lasti družbe (v resnici jo je v dvajsetem stoletju nadzorovala država, torej politična elita, čeprav to ni bila edina mogoča ureditev).

Tukaj je mogoče iskati  tudi  tisto razliko v odločnosti rdeče barve v programu političnih strank, ki same sebe imenujejo za socialistične, socialno demokratske, laburistične, delavske, napredne in kar je še podobnega. Kar imamo zdaj, recimo v obliki SD, je bolj roza socialna demokracija, ki je zavila na Blairevo tretjo pot, potem ko se je prejšnja, bolj tradicionalna socialna demokracija v Veliki Britaniji, soočila z liberalnimi eksperimenti Margareth Thatcher in se je zdelo, da na volitvah  ne more zmagati, če se ne prilagodi novim časom. A socialna demokracija to je. Gre le za stopnje med tem, v kolikšni meri naj država nadzoruje delovanje gospodarstva, koliko naj prerazdeljuje ustvarjeno bogastvo in tako naprej.

V ozadju se skriva vera, da je kapitalistični sistem v marsičem slab, a tudi uporaben in da se njegove negativne lastnosti da lajšati s pomočjo povečane vloge države. Ker živimo v časih, ko se edino pomembna zdi gospodarska rast celotne družbe, torej to, koliko več različnih dobrin in storitev si bo nek povprečen državljan lahko privoščil, je v razmisleku socialnih demokratov, razen želje po prepričevanju volivcev, vedno tudi iskanje sobivanja med  učinkovitostjo kapitalističnega sistema in obremenitvami države, ki prerazdeljuje bogastvo od tistih, ki jim prosti trg omogoča velike zaslužke, k tistim, ki so poraženci tega procesa. A plansko gospodarstvo, kakršnega bi uvedli socialisti, to ni. V planskem gospodarstvu bi namreč imeli nek organ, ki bi usmerjal delovanje državnega gospodarstva, nekako tako, kakor da bi imeli eno veliko podjetje z enim vodstvom, kjer se ne bi tekmovalo za preživetje na trgu, ampak za skupno dobro. V socialni demokraciji večine gospodarstva ne vodi država, čeprav ima lahko pomembne deleže.

Na mestu je seveda tudi premislek, ali socialno demokratska država sploh potrebuje kakšno posebej veliko vlogo v gospodarstvu, torej z lastniškimi deleži, ali je dovolj že zmes davčne politike in regulacije, od minimalnih plač, varovanja pravic zaposlenih, pravil za varovanje okolja in tako dalje. Slovenska zgodba nam namreč pripoveduje  o nacionalnem interesu, ki pa se  je izkazal za odlično sredstvo za ropanje s strani tistih, ki so zlizani s politiko, lahko prišli do korita.  A o tem kdaj drugič.

Prodnik piše tudi o absurdnosti delitve na zasebni in javni sektor z željo, da se slednjega prikaže kot len, potraten del družbe, ki živi na ramenih pravih ustvarjalcev bogastva v zasebnem sektorju.

Stvar je precej preprosta: v družbi ustvarja bogastvo delo. Če se vrnemo k primerjavi med kapitalizmom in socializmom je jasno, da je razlika izključno v tem, da je v prvem primeru odločitev o tem, kam naj bi se v družbi vlagalo delo, prepuščena trgu, v drugem primeru pa gre za politično odločitev (zopet o tem, kam naj bi bilo v družbi vredno vlagati človeško delo).

Namreč, če recimo privatiziramo šolstvo, bo to postalo zasebni sektor in vprašanje, koliko sredstev bodo morali državljani prispevati za šolanje svojih otrok, se bo iz pleč države preneslo na  odnos med zasebno šolo in posameznikom. Zaposlene v šolstvu bo še vedno moral nekdo plačati, a bodo zdaj ti lahko trdili, da so del tlačenega zasebnega sektorja. Če po drugi strani nacionalizirate nekaj industrijskih podjetij, bodo ta postale del javnega sektorja. In tako se bo zgodilo, da bo učitelj v zasebni šoli vpil na delavca v državni tovarni, da mora zanj plačevati davke in da je navaden lenuh, ki živi od njegovih žuljev.

V resnici se za izkoriščanjem nasprotja med zasebnim in javnim sektorjem skriva tista miselnost, ki trdi, da je država vedno slabši lastnik pa tudi želja po ustvarjanju dobičkov na vseh možnih področjih. Če lahko nekdo v zasebno last dobi izvir vode in le to prodaja po maksimalni ceni in v žep daje dobičke, bo seveda podpiral privatizacijo. Na drugi strani bo potrošnik vode moral razmisliti, ali gre v tem primeru za njegovo korist; ali bodo vodni viri v rokah zasebnih lastnikov privedli do tekmovanja in nižanja cen in višanja kvalitete zanj, ali pa do obratnega procesa.

Velik del storitev, ki so sedaj pod okriljem javnega sektorja, bi bil za večino populacije dražji, če bi bile prenesene na trg, za mnoge pa bi postale kolikor toliko kvalitetne storitve pravzaprav nedosegljive (že danes kljub nominalno prostemu dostopu vedno večji del populacije nima več dostopa do zdravstva in visokega šolstva). Tako bi se že na tej ravni reproducirale družbene neenakosti, zdravje in znanje pa ne bi bila pravica, ampak privilegij tistih, ki si jih lahko privoščijo. In več denarja imaš, boljše storitve si lahko privoščiš, zato so razlike med razredi dolgoročno utrjene, družbeni prepad pa kvečjemu narašča.