V kapitalističnem sistemu samo, če boste tudi bolj sposobni od konkurence. Vsi seveda ne bodo nikoli uspeli, tudi če so vsi pridni, kajti vedno nekateri zmagajo, drugi pa ne, zaradi česar prihaja do razlik v družbi. Veliko je odvisno tudi od podlage, od staršev in dohodka, ki ga premorejo, od njihovih vrednot, od okolja, šole in možnosti, ki so dane posamezniku, tako da lahko nekdo z boljšo podlago pričakuje uspeh, medtem ko je nekdo s slabo prisiljen, tudi če je priden, delati v nemogočih razmerah za zelo majhen zaslužek in se nikoli ne bo izkopal iz revščine.

Zakaj to pišem? Ker opažam številne zgodbe ljudi, ki so kljub krizi našli svojo nišo in uspeli. Takšni ljudje obstajajo in jih je treba pohvaliti in predstaviti kot primer, ampak to še ne pomeni, da lahko vsi stopajo po njihovi poti. Krize, v kateri smo, ne morejo rešiti posamezniki z majhnimi idejami, ampak jo lahko reši le politika na evropski ravni. Ne morejo namreč vsi kar odpreti najboljše restavracije ali proizvajati najboljšega vina ali ponujati najboljše masaže. To lahko počne le nekaj ljudi in tako je tudi z vsemi nišami. Večina mora početi kaj mnogo bolj dolgočasnega, kot prelagati papirje ali streči strankam v velikih trgovinah ali sestavljati televizorje.

To, da blagostanje čaka pridne, je seveda pogosto mit. Mnogi, ki se zelo trudijo in so celo sposobni, so zaposleni na delovnih mestih, kjer so plačani zelo malo in nimajo možnosti napredovanja, medtem ko dobro povezani in nesposobni lahko zaslužijo ogromno in so jim odprta vsa vrata. Tudi če uničijo cela podjetja in nimajo pokazati enega uspeha in delajo tri do štiri ure na dan, čeprav trdijo, da  skoraj nikoli ne spijo, tako zelo da so požrtvovalni.

Spodobna država mora skozi razne mehanizme zagotavljati možnosti za rast vseh dejavnosti in primerno plačilo tudi za poražence tekme proti vrhu. Seveda mora podpirati podjetne ljudi, da ustvarijo čim več, a zavedati se mora, da je pogosto tisti najslabše plačani, a požrtvovalen delavec temelj, ki omogoča, da uspešni rastejo na njegovih ramenih.  Pomembno je tudi zavedanje, da se mnogokrat zgodi, da posameznik popolnoma pogori, četudi za to ne nosi krivde, recimo ko propade podjetje, kjer je zaposlen. V takšnih primerih mu država mora pomagati, da preživi čas do trenutka, ko najde novo zaposlitev. Za razliko od trenutne vladajoče misli, da je v zameno za zniževanje proračunskih primanjkljajev modro žrtovati do četrtino delovne sile brezposelnosti, mora država storiti vse za čim večjo zaposlenost. Ne le, da več ljudi več naredi, to pomembno vpliva na samozavest ljudi, ki s svojim delom skrbijo zase in ne potrebujejo socialne države za preživetje, medtem ko svoje bivanje zapravljajo v nedejavnosti.

Medtem ko moramo zagotavljati čim več možnosti za razvoj še posebej prodornih posameznikov, moramo tudi skrbeti za zaposlenost in blagostanje velikih množic, ki imajo znotraj kapitalističnega sistema malo možnosti, da dobro življenje dosežejo samo s pridnostjo. Iz tega izhaja vse od dobrega javnega šolstva dostopnega vsem, sistem pravičnega kadrovanja po sposobnosti, zagotavljanja minimalnih plač in socialne pomoči v času brezposelnosti in nižanja davkov, ki obremenjujejo delodajalce pri zaposlovanju nove delovne sile.

Nikoli ne bomo vsi uspeli, to pa še ne pomeni, da moramo sprejemati potiskanje širokih množic v vedno večjo revščino, ko celo zaposlenim ni več lahko preživeti do konca meseca.