Medtem ko trenutna vlada nadaljuje program prejšnje in upa, da bo z nižanjem proračunskih izdatkov in lovom na nižji proračunski primanjkljaj ubežala gospodarski krizi, se le ta nadaljuje. Slovenija le stopa po poti drugih držav, ki so po dobrohotnih nasvetih z ostrim varčevanjem skušale preprečiti rast zadolženosti, a se je le ta samo še povečala (Italija, Španija, Portugalska, Velika Britanija…). Kar je logično, če upoštevate, da je varčevanje uničilo potrošnjo in s tem lokalno gospodarstvo, čemur je sledilo krčenje BDP in nižji prilivi v proračun, zaradi česar je bilo potrebnega še več zadolževanja.

Jože Mencinger je že pred letom dni trdil, da je zlato pravilo nesmiselno in z njim se strinjam:

Krčenje izdatkov javnega sektorja zmanjšuje povpraševanje tudi po produktih zasebnega sektorja, gospodarsko dejavnost in davčne prihodke. Varčevanje, vsiljeno z “zlatim pravilom”, ki naj bi zmanjšalo javni dolg, ga zato dejansko povečuje, meni.

Avtor pojasnjuje, da so javnofinančni primanjkljaji normalna sestavina tržnega gospodarstva. Zdajšnji veliki primanjkljaji in javni dolgovi tudi niso povzročili krize, temveč so njena posledica. Z rastjo primanjkljajev in javnega dolga so namreč države reševale banke in preprečile gospodarsko in socialno katastrofo.

Sicer pa v ustavo ni potrebno ničesar zapisovati, tudi če verjameš v blagodejne učinke varčevanja. To preprosto storiš.  Znižaš plače v javnem sektorju za 30%, odpustiš 30% zaposlenih, skoraj popolnoma prekineš vse državne investicije in proračunskega primanjkljaja več ni. Načeloma. V praksi se lahko seveda zgodi, da tudi prihodki padejo tako zelo, da imaš še vedno proračunski primanjkljaj.

Vprašanje, ki se mi postavlja že nekaj časa, je zakaj, če vsi tako zelo verjamejo, da nas bo varčevanje rešilo, da ni mogoče živeti nad našimi možnostmi, preprosto ne zmanjšajo proračunskih izdatkov v takšni meri, da ne bi bilo več primanjkljajev. Pravim vsi, čisto vse države evro območja, Velika Britanija, ZDA, vsi. Le kaj bi se zgodilo? Samo domnevam, ampak verjetno pravcata katastrofa, ko bi potrošnja strmoglavila, gospodarstvo prav tako in prihodki v proračun tudi.  Da ne govorimo o možnosti nasilnih revolucij.

In tako gremo v naslednji krog varčevanja, dokler nekega dne ne bomo prispeli na svoj latvijskih cilj, ko bomo iz prepada začeli ponovno rasti in bomo to imenovali za velik uspeh, čeprav bomo seveda mnogo bolj revni, kot pred začetkom krize,