To so besede Gorana Klemenčiča v oddaji na RTV Slo, besede, ki samo poudarjajo problematiko državnih služb, ki morajo skrbeti za red, a so razpete med birokratsko neučinkovitostjo in nezadostnimi sredstvi. Kar je Klemečič s temi besedami povedal, je da so sredstva omejena, da pa je tudi veliko črnih gradenj. Če hočete, veliko poslušamo o ravzpitih primerih in se jezimo nad aroganco bogatejših in bolje povezanih, ne vidimo pa, da je ta dejavnost nekaj razširjenega tudi med drugimi, manj pomembnimi Slovenci.

Da bi država delovala, potrebuje aparat, razdeljen v različne službe, od ministrstev, inšpektoratov, varnostnih služb, sodišč in tako dalje in ta aparat je podvržen bolezni birokracije, zaradi česar je pogosto neučinkovit, se pravi, poln ljudi, ki zelo malo delajo in tudi ljudi, ki na položaje pridejo preko povezav, političnih ali sorodstvenih ali kakšnih drugih, cel sistem torej, ki ne nagrajuje ravno najbolj pridnih, ali pa le redko. In če vlada uravnilovka, tisti bolj sposobni in pridni niso več tako motivirani, da bi delali več, saj so na koncu dneva tisti, ki se jim to pač ne da, deležni enakega plačila, ali vsaj zelo podobnega.

To bolezen birokracije, ki hkrati porabi ves denar, ki ji ga zagotovite, ker se boji, da ga naslednje leto ne bo veš videla, če bo več naredila z manj sredstvi, je treba sprejeti kot dejstvo. Kot nekaj, kar se bo zelo težko spremenilo. Prav zato je eden izmed odgovorov na to težavo, da se sprejema čim manj zakonov in uredb in se s tem manjša obseg dela in področja, kamor se vtika država, posameznikom pa pušča čim več svobode. Kar je po drugi strani seveda lahko tudi nevarno, ker smo ljudje kot vrsti nagnjeni k vsake vrste nečednostim. Pomislite le na prehrambeno industrijo in kam bi prišli, če bi tam pustili popolno svobodo, kupce pa prepustili, naj se znajdejo sami.

Nikakor ne pravim, da je zaradi tega treba pustiti vse pri miru in se sprijazniti, da bo birokracija pač birokracija. Ne, potrebno je veliko dela, pametnega dela, ne preprostega rezanja, ki ima potem ravno nasprotne učinke. Pod politiko ostrega varčevanja, je namreč povsem razumljivo, da bo državni ustroj deloval še mnogo slabše in da bodo tisti z boljšimi povezavami in več denarja še lažje izkoriščali napake v sistemu. V naslednjih letih bomo po vsej verjetnosti videli popolno odpoved raznih inšpekcijskih služb, še večje zaostanke na sodiščih in dokaj neuporabno policijo. Ne delam si utvar, da je to v teh razmerah sploh mogoče preprečiti.

Če pa bi se kdo lotil tega problema, bi mu svetoval, da najprej uporablja mehke prijeme, kar se tiče nižanja števila zaposlenih (v ožji javni upravi se to, kljub nenehnemu zavajanju medijev, že počne), torej nenadomeščanje tistih, ki se upokojijo  pa neumorno iskanje tistih, ki so nesposobni in leni in samo izkoriščajo sistem. Po drugi strani bi hkrati priporočal iskanje načina ovrednotenja dela posameznega zaposlenega, na podlagi česar bi lahko ti bili potem nagrajevani. Cilj mora biti, da manj zaposlenih z manj sredstvi naredi vedno več, ampak ne samo v količini preloženih papirjev, ampak v merljivih dosežkih. Če so vsi vedno plačani enako, potem se tisti bolj pridni, kakor rečeno, enkrat preprosto nehajo truditi.

Zelo težka naloga.