Na isti dan, ko sta dve podtaknjeni bombi na maratonu v Bostonu ubili tri ljudi, ranili pa okoli 140, je bila bera terorističnih napadov v Iraku mnogo višja. Umrlo je več kot 40 ljudi, a to ni poželo niti približno toliko pozornosti, kot dogajanje v ZDA. Kar nam pove marsikaj o svetu, v katerem živimo.

Že res, da smo se navadili poročil o številnih žrtvah iz Iraka, navsezadnje je minilo deset let od začetka druge iraške vojne, a pozornost, ki jo dosežejo napadi v ZDA in tisti v Iraku, nam kažejo na razmerja moči v svetu. Popolnoma razumljivo je, da ameriški mediji napadu v Bostonu posvečajo večino svojega časa, saj se je ta nerazumljiv dogodek zgodil na njihovih tleh, v dokaj nepričakovanem trenutku, na nepričakovanem kraju. Toda zakaj enako ravna večina svetovnih medijev? Zakaj tudi slovenski mediji najprej poročajo o tem napadu, iraško tragedijo pa skorajda prezrejo?

Odgovor leži v razmerju moči. ZDA so pač prva svetovna sila, ki tudi na področju medijev prevladujejo. K temu moramo dodati še pomen angleščine kot najpomembnejšega jezika ta hip, jezika, ki ga razume zelo veliko ljudi, zaradi česar je tudi toliko lažje prenašati poročila iz držav z angleščino kot prvim jezikom, kot iz arabskih držav. Ko se na twitterju vsuje povodenj sporočil iz ZDA, to razume večine, če se kaj zgodi v Egiptu in so zapisi v arabščini, bolj malo.

Če si center sveta, če si zaslužen za večino ustvarjene pop kulture, ki se konzumira v svetu, če so tvoje predsedniške volitve za novinarje skorajda bolj pomembne, kot tiste  v njihovih domačih državah, če se besede tvojih politikov razlegajo čez pol sveta in jim sledijo tvoje vojske, potem so tudi najmanjši dogodki iz tega centra sveta mnogo bolj pomembni kot velike zgodbe iz bolj nepomembnih predelov.