Verjemimo ameriškim oblastem na besedo, da sta za napad na maraton v Bostonu odgovorna čečenska brata, od katerih je eden že mrtev, drugi pa v bolnišnici. Z njima se je terorizem v ZDA vrnil na velika vrata, čeprav pomena tega napada ne gre pretiravati. Čisto verjetno je, da gre za osamelo akcijo, a potem je v tej tako imenovani vojni proti terorizmu tako ali tako vedno bila najbolj pomembna ideja, ne pa organizacija, nekaj, zaradi česar je takšno vojno tudi nemogoče dobiti.

Čečenski boj za neodvisnost in tudi za bolj zloveščo radikalno islamsko ureditev, je Rusiji prizadejal številne žrtve. Spomnimo se le Beslana ali napada v moskovskem gledališču. Rusija je na koncu nemirno pokrajino uspela pomiriti z brutalnimi vojaškimi operacijami, lojalnim čečenskim voditeljem, ki mu niso tuje bolj umazane oblike vojne in verjetno tudi z  upehanjem odpora po vseh letih spopadov. Rusija je bila  v zahodnih medijih pogosto prikazana kot agresor in ni bilo redko, da se je do čečenskih teroristov gojilo vsaj kanček sočutja. V primeru napada v ZDA tega sočutja seveda ne bo.

Pa vendar bi lahko kdo iskal vzroke za napad, si želel razumeti kaj motivira mlade ljudi, da so pripravljeni žrtvovati svoja življenja in življenja številnih nedolžnih. Prisotnost ameriških sil na sveti zemlji, kar je motiviralo Osamo bin Ladna? Povezave z Izraelom? Ali neusmiljena vojna brezpilotnih letal v Afganistanu in Pakistanu in verjetno še v Jemnu in Somaliji? Če bi se ta napad zgodil v Rusiji, bi bržkone vsaj nekateri zahodni mediji krivdo iskali pri Putinu.

Ne trdim, da karkoli vem o motivaciji obeh čečenskih bratov. To se bo šele izkazalo. Pravim le, da so borci za svobodo za eno stran za drugo pogosto teroristi in čeprav gre v tem primeru le za isto nacionalnost, kar samo po sebi ne pove nič, lahko vidimo drugačno obravnavo. Četudi Čečeni v Čečeniji z bratoma ne bodo hoteli imeti nobene povezave. Mimogrede, nekaj podobnega se dogaja v primeru odnosov med ZDA in Severno Korejo. Vodstvo Severne Koreje se obnaša nezaslišano, ko z vojno grozi vsepovprek in na izstrelitev pripravlja rakete in še sreča, da so njihovi sosedi tega že navajeni, tako da si ne delajo pretiranih skrbi. Zelo podobno pa ravnajo tudi ZDA. Ko so nad korejski polotok v okviru manevrov poslale radarsko slabo opazna bombnika B 2, so to v Pjongjangu lahko dojeli kot vsaj možnost jedrskega napada. Tudi ameriških groženj se je svet že dodobra navadil in podobno kot Severni Korejci so jih tudi pripravljeni uresničiti. Razlika med potopitvijo Cheonana in invazijo v Irak je le v velikosti napada. Če bi lahko, bi Severna Koreja izbrisala celo vojsko Južne Koreje in Japonske povrhu.