kakor je tudi normalno, da se posameznik zadolži, da bi lahko nekaj naredil hitreje, kot če bi varčeval, dokler ne bi imel dovolj denarja.

Večina držav je tudi pred krizo imela večje proračunske izdatke, kot prihodke in je bila zadolžena. To zadolženost držav merimo v % BDP in medtem, ko je nekaterim uspevalo ta odstotek držati dokaj nizko, so drugi tudi v časih blagostanja bili zadolženi s 60, 70 ali 80%. Slovenija med temi državami ni bila, ker je bila mnogo manj zadolžena, kakor še zdaj ni med njimi, bo pa v bližnji prihodnosti zagotovo.

Jasno je, da je velika razlika, ali je proračunski primanjkljaj 1% ali 10%, zelo pomembno pa je tudi, kakšen dostop do posojilodajalcev imate. Slovenija je v tem trenutku v dokaj slabem položaju, čeprav bi glede na skupno zadolženost kdo menil drugače. Teža primanjkljaja je tudi veliko večja, če se gospodarstvo in s tem prihodki, krči, kot če le to raste in se večajo tudi prihodki.

To so osnove po katerih zahodna gospodarstva delujejo že desetletja. Uravnoteženi proračuni niso ravno v večini, kar je še en dokaz več, da tista, da ne moreš zapraviti več, kot ustvariš, prihaja z nekega drugega planeta, kjer še niso slišali, da je proračunski primanjkljaj nekaj normalnega in da kljub temu države lahko uspevajo.

Proračunski primanjkljaji bodo zagotovo ostali tudi po koncu te krize, kadarkoli se bo ta končala. Vprašanja so tukaj drugačna. Prvič, ali bodo države v časih blagostanja in gospodarske rasti zapravljale manj in nižale svojo skupno zadolženost? To bi bilo nadvse modro. Če gospodarstvo cveti in ustvarja delovna mesta, državi tega ni treba početi in lahko resnično varčuje za slabe čase, ki bodo v kapitalističnem svetu zagotovo prišli. Drugič, ali bo po katastrofalnem porazu politike proračunske vzdržnosti za vsako ceno, prišlo obdobje velikih proračunskih primanjkljajev v časih gospodarskih kriz, s katerimi se bo skušalo pomagati gospodarstvu, da se postavi na noge. Težava tukaj je, da lahko to počnete samo, če imate dostop do denarja, oziroma, če lahko sami ustvarjate denar. Strah pred inflacijo ima tukaj velike oči, vendar je ob neizkoriščenih kapacitetah vprašanje, če bi metanje denarja v javni sektor, gospodarstvo, investicije, res prispevalo k bistveno višji inflaciji. Tretje vprašanje je, ali večji proračunski primanjkljaji ne bodo porabljeni za kupovanje socialnega miru, medtem ko bo za investicije šlo zelo malo. Politika pogosto izbere lažjo pot in se izogne konfliktom in grde posledice temu sledijo.

Vse skupaj je povezano z reševanjem velike krize, v kateri se nahaja evro območje. Namreč, poskusili smo pritiske k proračunski vzdržnosti, rezanju sredstev za javne sektorje in to ni delovalo. Morebiti bi bilo modro nadaljevati z izboljševanjem delovanja javnih sektorjev, s čimer bi se zmanjšalo tako njihove obsege, kot tudi sredstva, ki so namenjena zanje, po drugi strani pa bi se jih naredilo bolj učinkovite, po drugi strani pa bi na prvo mesto postavili gospodarsko rast in zaposlovanje in boj proti inflaciji in zadolženosti postavili na stranski tir.