Marsikaj, kar se godi v naših življenjih in v celotnih industrijah in gospodarstvu na državni, regionalni in globalni ravni, lahko označimo za podganjo tekmo. Oziroma, za to, da smo boljši od nekoga drugega in se tako povzpnemo višje na lestvici. To deluje tako v življenjih posameznikov, ki skozi šolski sistem in preko delovnih mest in raznih družinskih, prijateljskih in političnih povezav skušajo biti boljši kot drugi, da bi imeli več in bi bili bolj srečni, čeprav na koncu sreča ni vedno povezana z uspehom, to deluje tudi na ravni držav, ki tekmujejo z drugimi državami in skušajo na koncu na tej ali oni lestvici biti boljše.

V teh časih krize boste slišali, da se da uspeti z več dela, z več požrtvovalnosti, z več odrekanja in to je seveda res. Ampak res je tudi, da bodo uspele tiste podgane, ki bodo tekle hitreje in nekatere podgane ne bodo uspele. Ker ne morejo, ker je sistem tako vzpostavljen. Zagotovo, neka država lahko stroške javnega sektorja zniža za 50%, minimalno plačo odpravi, ukine večino  varoval zaposlenih, tudi večini regulacij se lahko odreče in privabi tuje investitorje, ki potem postavljajo tovarne, kjer proizvajajo izdelke za 1 evro na kos, ki jih potem ob ogromnih profitih na nekem drugem tržišču prodajajo za desetkratno ceno. Na nek način je to uspeh. Dokler se ne pojavi neka druga država, ki gre še v večji ekstrem. Kapitalizem pač.

In kapitalistični svet je mnogo večji, kot bi ga njegovi zagovorniki radi predstavili, torej da gre za razviti zahod, ki mu gre bolje zato, ker je bolj kapitalističen, kot kakšna Afrika ali vzhodna Azija. V kapitalistični svet spada uspešna Finska, tja pa spada tudi  hitro rastoči, a še vedno revni Bangladeš, kjer je kapitalizem pred dnevi terjal nekaj sto življenj. Da, terjal jih je sistem nenehnega tekmovanja, brez oziranja na posledice, v katerega so bili lastniki, po besedah enega izmed njih, prisiljeni, če so hoteli preživeti na trgu. In v ta sistem spada tudi Kongo, od koder prihajajo pomembne surovine in tja spada tudi Vietnam, ki se vključuje v svetovno gospodarstvo, četudi se imajo tamkajšnji vladarji za komuniste.

Kapitalizem je uspel izkoristiti najpomembnejše gonilo v človeku, to je njegovo sebičnost, da je postala sila za skupno dobro. To si velja zapomniti, kadarkoli razmišljamo o alternativah in socializem s planskim gospodarstvom ali s samoupravljanjem to vsekakor je. Prav zaradi te pozitivne sile kapitalizma, ob vseh njegovih negativnih lastnostih, se je ta obdržal tako dolgo, a negativne posledice so skozi čas lajšala razna zdravila. Prvi maj je kot praznik opomnik, kako so si delavni ljudje ta zdravila izborili in zakaj jih moramo ohranjati. Govorimo o minimalnih plačah, varstvu pri delu, omejitvi delovnega časa, plačanih nadurah, socialnem varstvu, pravici do združevanja v sindikate, javnem šolstvu in dosegljivem zdravstvu, davčnem sistemu, ki prerazporeja sredstva od bolj k manj uspešnim in v dobro skupnosti. Če vsega tega ni, ne le da veliki deli prebivalstva padejo v bedo in se vzpostavijo elite uspešnih, sam sistem postane zelo nestabilen in se pojavijo plodna tla za razne ekstremistične skupine ali za avtoritarne poteze elit.