Kar si velja zapomniti, če skušamo razumeti poteze trenutne vlade je, da je v prevladujoči teoriji reševanja krize, ki smo ji izpostavljeni, ključen izravnan proračun. Prav zato toliko razprav o zlatem pravilu, o zadolževanju, o krčenju proračunskih izdatkov, o novih davkih. Ta vlada nadaljuje politiko prejšnje, ker je večina medijske, gospodarske in politične elite zavezana tej  teoriji reševanja krize in ker je ena izmed strank, tista ki je na tem področju dokaj močna, ista stranka, ki je na okopih stala že pri prejšnji vladi. Po vrhu Slovenija ni več suverena in ne more tiskati svojega denarja in problemov odpravljati z inflacijo, zato se mora prilagajati diktatom od zunaj. Ker ni nikogar, ki bi si drznil zagroziti z izstopom iz evra, sploh pa nikogar, ki bi po drugih državah iskal zaveznike za radikalni prelom s politiko varčevanja, tudi ni sprememb.

Javni sektorji so postali grešni kozli za krizo, saj naj bi njihova preobsežnost bila tista, ki je kriva za krizo, čeprav ima ta povsem druge vzroke in zadolženost držav, sploh pa Slovenije, niti ni bila tako problematična, razen v Grčiji. Države so dolgo uspevale s proračunskimi primanjkljaji in tudi v prihodnosti bodo. Ker bi naj požrešni javni sektorji bili glavni krivci, da ‘porabimo več, kot pridelamo’, so tudi na udaru. Vse je naenkrat predrago, preveč ni le državnih birokratov, ampak tudi učiteljev, policistov, sodnikov in medicinskih sester. Denarja pač ni.

Če imate za prvi cilj izravnan proračun, gospodarske rasti pa ni, začnete delati na tem, da ali nižate porabo, ali višate prihodke. Česa delate več, ali uničujete javni sektor, ali pa višate davke, je odvisno tudi od vaše politične pozicije in ljudi, ki vas pretežno volijo in jih zastopate. Povsem razumljivo je, da bo politična stranka, ki sloni na malih podjetnikih z vso silo udarila po javnem sektorju, medtem ko bo stranka, ki jo volijo učitelji, breme porazdelila po vseh družbi in bo dvignila davek na dodano vrednost. Ta bo bremenil tudi učitelje, ampak bo hkrati nadomestil izpad od hujšega varčevanja pri plačah teh učiteljev. Pri nas se to očitno preslika v prav sovražno željo strank SDS, NSi in SL, da se javni sektor čim bolj zmanjša, uslužbence pa kaznuje ker ’se je prej odrekal realni sektor, zdaj pa naj se še javni.’ Pod pretvezo, da se ščiti vlečne konje gospodarstva, seveda. Po drugi strani bo kakšna SD raje udarila po dobičkih podjetij in se borila za močan in obsežen javni sektor, saj tam nekje v globinah ideologije, ki jih poganja, vendarle še biva vsaj nekaj želja po krepitvi skupnega. Na kar nam kaže, je boj za to, kdo bo nosil večje breme boja za izravnan proračun in pri tem ’strokovnost’ ne bo imela veliko, ker bo šlo mnogo bolj za spoapde različnih skupin. Recimo temu državljanjska vojna z davki in krčenjem sredstev. V smislu, ‘naj vzamejo njim, nas pa pustijo pri miru.’

A na koncu še vedno ostaja dejstvo, da je prvi cilj izravnan proračun in da smo priča prerazporejanju bremena.